Komentar

Mediji širijo predsodke o nasilnosti duševnih bolnikov

Mediji širijo predsodke o nasilnosti duševnih bolnikov
Mediji širijo predsodke o nasilnosti duševnih bolnikov
  22.03.2013  |  07:00
Čas branja: 2 min

James Holmes, obtožen, da je v mestu Aurora v Koloradu streljal v kinu, pred tem ni bil kaznovan, vendar je obiskoval psihiatra. Adam Lanza, osumljen, da je ubil svojo mamo ter ustrelil 20 otrok in šest odraslih in si nato sam vzel življenje, ni nikoli prišel v navzkriž z zakonom, vendar je imel diagnozo »osebnostne motnje« in diagnozo razvojne motnje zaradi Aspergerjevega sindroma. Naštevanje množičnih morilcev, pri katerih naj bi bila za dejanje odločilna duševna bolezen, pa bi lahko še nadaljevali.

Odločitev za umor velikega števila naključnih nedolžnih ljudi odseva motnje v načinu razmišljanja, kar je lahko simptom duševne bolezni. Toda v nasprotju s prepričanjem večine ljudi to ne pomeni, da so posamezniki z duševno boleznijo navadno nevarni in nasilni.

Tudi če je širjenje obsega programov za duševno zdravje pozitiven korak, ki naj bi pripomogel k fizični varnosti ameriških državljanov, je najpomembneje, da to povezovanje ne spodbuja dojemanja, da so ljudje z duševno boleznijo nevarni.

POSPLOŠEVANJE. To splošno sprejeto prepričanje - in novinarska poročila, ki to prepričanje hranijo z »dokazi« - prispeva k splošno razširjeni stigmatizaciji psihično bolnih, s čimer še povečujejo njihovo trpljenje in še bolj onemogočajo njihovo enakopravno vključevanje v družbo. Javnemu dojemanju tveganja zaradi nasilja, povezanega z duševno boleznijo, dejstva povsem nasprotujejo. V ZDA na primer 42 odstotkov odraslih verjame, da je depresija otrok navadno nevarna. In 70 odstotkov jih meni, da je bolnik, ki ga hospitalizirajo zaradi duševne bolezni, lahko nevaren. A po ugotovitvah Ameriškega psihiatričnega združenja ljudje z duševnimi motnjami, ki pomenijo približno četrtino vsega prebivalstva, zagrešijo le od štiri do pet odstotkov nasilnih kaznivih dejanj.

NESKLADJE. In čeprav so duševno bolni morda res nagnjeni k nasilnim dejanjem, kadar se ne zdravijo ali kadar uživajo alkohol ali mamila, je tveganje še vedno majhno. Osebne izkušnje ponavadi ne potrjujejo predpostavke, da obstaja povezava med duševno boleznijo in nasiljem. Ljudje, ki so v tesnih stikih z duševno bolnim, ponavadni najmanj verjamejo, da bi bili takšni bolniki lahko nevarni. Neskladje med osebnimi izkušnjami in predpostavkami, s katerimi dojemamo resničnost, ustvarjajo predvsem mediji, ki duševno bolezen pogosto povezujejo z nasilnimi dejanji. V Nemčiji so leta 1990 obsežna poročila o nasilnih napadih proti uglednim politikom, ki sta jih zagrešila dva bolnika s shizofrenijo, okrepila prepričanje javnosti, da so duševni bolniki nevarni.

NEPRIŠTEVNOST. Odvetniki pa lahko poskušajo zmanjšati krivdo svojega klienta tako, da ga razglasijo za neprištevnega, kot so poskušali storiti Breivikovi odvetniki. Čeprav je ta oblika obrambe redko uspešna, se o tem na široko poroča, s čimer se javnost prepričuje o povezanosti zločina z duševno boleznijo. Dojemanje, da so duševno bolni ljudje nevarni, je razširjeno povsod po svetu. Še bolj je zakoreninjeno v državah v razvoju kot v zahodnih visoko razvitih državah. V ZDA je lahka dostopnost do strelnega orožja vzrok za eno izmed najvišjih stopenj umorov - in najvišjo stopnjo umorov s strelnim orožjem - med visoko razvitimi državami. V zvezi s tem so prizadevanja ameriškega predsednika Baracka Obame za omejen dostop do strelnega orožja - kar vključuje intenzivnejše preverjanje preteklosti in primernosti prosilca - globalnega pomena. Tudi če je širjenje obsega programov za duševno zdravje pozitiven korak, ki naj bi pripomogel k fizični varnosti ameriških državljanov, je najpomembneje, da to povezovanje ne spodbuja dojemanja, da so ljudje z duševno boleznijo nevarni. Morda bi bilo bolje, da bi ameriški zakonodajalci in mediji uporabili svoj mednarodni vpliv za to, da bi po svetu zmanjšali stigmatizacijo ljudi, ki trpijo zaradi duševne bolezni.

*Anthony Jorm je nekdanji predsednik Avstralazijskega združenja za psihiatrične raziskave, vodi Population Mental Health Group na Melbourne School of Population Health, prav tako je vodja Research Committee of Australian Rotary Health.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Klinična praksa
Klinična praksa Učinek zdravljenja vztraja že devet let po zadnjem odmerku

Pri sodobnem zdravljenju MS je treba vztrajati pri zgodnjem diagnosticiranju in takojšnjem oziroma zgodnjem zdravljenju z...

Klinična praksa
Klinična praksa Jaz sem tista, ki vodi, ne bolezen

»Zelo pomembno je, s kakšnimi ljudmi se obdaš. Zaradi bolezni se nikakor ne smeš osamiti ali odreči družinskemu življenju, saj ti...

Medicina in družba
Medicina in družba MS pri ženskah

Multipla skleroza (MS) prizadene ženske v rodni dobi, zato ženske z MS pomenijo posebno skupino. O morebitnem načrtovanju družine in...

Medicina in družba
Medicina in družba Zaprla sem se in praskala do onemoglosti

»Zadnja leta bolje sodelujemo. Žal pa bolniki z atopijskim dermatitisom še vedno nismo dovolj slišani. Nenehno poudarjamo, da...

Klinična praksa
Klinična praksa Zdravilišče enkrat na leto ne more nadomestiti učinkov redne vadbe

Bistvo rehabilitacije človeka z multiplo sklerozo je odvisno od njegovega stanja in prizadetosti. Zgolj obnovitvena rehabilitacija v...

Klinična praksa
Klinična praksa Zdravje ni zgolj odsotnost bolezni ali invalidnosti, ampak tudi duhovna in socialna blaginja

Na področju obravnave bolnikov z MS prevečkrat pozabimo, da zdravje ne pomeni le odsotnosti bolezni ali invalidnosti, ampak telesno,...

Klinična praksa
Klinična praksa Življenje s strahom in negotovostjo

Bolniki se s psihološkim bremenom, ki ga prinašata diagnoza in bolezen, različno spoprijemajo ter se nanje čustveno odzivajo. Pomembno...