Kako je danska nevrokirurginja doživela medijski masaker

Kako je danska nevrokirurginja doživela medijski masaker
Kako je danska nevrokirurginja doživela medijski masaker
  23.06.2015  |  22:00
Čas branja: 14 min
Danska sestrska revija Medicine danes, Dagens Medicin, je konec minulega leta objavila presunljivo izpoved danske nevrokirurginje Benedicte Dahlerup. Pred dvema letoma in pol, ko je sodelovala pri dokumentarni oddaji danske nacionalne televizije o darovanju organov, so jo mediji razglasili za »lovko na organe«. Preberite si njeno različico zgodbe. Naj dodamo epilog zgodbe: Dahlerupova je od zdravstvene komisije (zdravniške disciplinske komisije) dobila opomin, vendar tudi temu nasprotuje. Pritožila se je ombudsmanu in jeseni se pričakuje odločitev te institucije. Danski kolegi bodo objavili knjigo Benedicte Dahlerup.

Sodelovanje pri dokumentarcu Dekle, ki ne želi umreti je nevrokirurginjo stalo zelo veliko, tako fizično in psihično kot tudi z ekonomskega ter kariernega vidika. Policija jo je ovadila v zvezi z neizpolnjevanjem dolžnosti po zakonu o pooblastilih, o njej je odločala tudi zdravstvena komisija, zoper odločitev katere pa se je Dahlerupova pritožila na institut ombudsmana. Ta naj bi odločitev o pritožbi objavil jeseni letos.

dahlerup-benedicte06-xx.1434783411.jpg.o.240px.jpg

Benedicte Dahlerup se spominja vseh podrobnosti. Nevrokirurginja je proti svoji volji postala znana zaradi dokumentarne oddaje (z naslovom Dekle, ki ne želi umreti) danske nacionalne radiotelevizije (DR). Oddajo je DR predvajal pred dobrim letom in pol, Benedicte Dahlerup pa se še vedno spominja nege bolnice iz zgodbe v dokumentarni oddaji. Kot višja zdravnica v univerzitetni bolnišnici Aarhus, kamor so pripeljali hudo poškodovano Carino Melchior, je bila del tima, ki je dekle zdravil. Nega bolnice Carine Melchior se je za Benedicte Dahlerup končala na obravnavi disciplinske komisije, saj jo je dekletov odvetnik v imenu družine zaradi zdravljenja, kot je potekalo, tožil.

Zakaj je Benedicte Dahlerup spregovorila

Benedicte Dahlerup ni nikoli pred tem intervjujem pripovedovala o svojih izkušnjah, o poteku zdravljenja Carine Melchior in o dogovoru, sklenjenem med bolnišnico in nacionalno televizijo. Z javnostjo sta lahko po dogovoru komunicirala samo vodstvo bolnišnice in predstavnica za stike z javnostmi. Toda Benedicte Dahlerup je, ko je pričakovala odločitev disciplinske komisije zdravstvenega odbora, čutila potrebo, da pove svojo plat zgodbe. Tisto, ki jo je videla s svojimi očmi in doživela s svojim telesom, saj je menila, da je bilo o vsej zgodbi veliko napačnih izjav z različnih strani. Kljub letom, ki so pretekla, Dahlerupova vztraja, da v zdravljenju ni prišlo do napak in da so pri zdravljenju sledili kliničnim smernicam. Vendar pa obstaja nekaj, kar bi danes storila drugače.

Ne oglaša se na telefon

Revija Dagens Medicin je 66-letno Benedicte Dahlerup spoznala na sončen dan maja 2014. Vsa korespondenca v zvezi z načrtovanjem intervjuja je potekala po elektronski pošti. Dahlerupova se namreč nič več ne oglaša na svoj telefon. In če kliče nekdo z njej neznane številke in ne pusti sporočila, številko preveri. To je nauk, ki se ga je naučila od preštevilnih neprijetnih klicev.

Svetloba luči se lomi skozi velika okna njenega doma malo iz mesta Aarhus. Hiša je na novo zgrajena in razmeroma pred kratkim se je Benedicte Dahlerup s svojim partnerjem preselila vanjo. Nihče od njiju ni imel nobene želje preseliti se devet kilometrov zahodno iz Aarhusa, iz Brabranda, hiše tik ob jezeru. Toda posledice - tu so mišljene predvsem ekonomske - tega, da je odigrala glavno vlogo v dokumentarni oddaji danske radiotelevizije, so prinesle velik upad prihodkov. Od 1. marca letos Dahlerupova živi življenje upokojenke.

Srečanje s Carino

Brez koledarja in zapiskov Benedicte Dahlerup pripoveduje zelo jasno in s podrobnostmi opremljeno zgodbo, kaj se je dogajalo sredi oktobra pred več kot štirimi leti in pol, ko se je prvič srečala z bolnico Carino Melchior. Melchiorjeva, takrat stara 19 let, se je nekega večera odločila, da si izposodi avto svojih staršev, da bi šla v mesto v solarij. Domov se ni nikoli vrnila.

Zapeljala je s cestišča, avto je prevračalo, ustavil se je obrnjen na streho in Carina Melchior je ostala nezavestna ter ukleščena v vozilu. Nasproti vozeči voznik jo je videl in poklical reševalce, ki so jo odpeljali v univerzitetno bolnišnico Aarhus.

Iz zapisa je razvidno, da je bila Carina globoko nezavestna in da je šlo za »resen problem z dihanjem in dotokom zraka«.

Pripeljali so jo na intenzivni nevrološki oddelek, kjer je bila Benedicte Dahlerup takrat višja zdravnica in oddelčna vodja.

Stanje Carine Melchior je bilo kritično in dokumentarna oddaja je prikazala pogovor med družino Carine Melchior in Benedicte Dahlerup. Ta je prosila družino, naj razmislijo in se pripravijo na možnost darovanja organov, saj je obstajalo tveganje, da Carina ne bo preživela. Če preživi, bo živela s težkimi poškodbami.

Usoden pogovor, predvajan na televiziji

Benedicte Dahlerup se danes še vedno v živo spomni pogovora z družino. Pa ne zato, ker bi videla dokumentarno oddajo. To ji je psiholog odsvetoval in njegov nasvet je upoštevala.

»To je bil pravzaprav zelo lep pogovor. Kolikor sem razumela, to ni prikazano v dokumentarnem filmu. Je le dolg pogovor, ki smo ga imeli, in na neki točki oče vpraša, ali se lahko zgodi čudež,« pove Benedicte Dahlerup.

Povsem natančno sprašuje, ali se ne bi mogel zgoditi čudež, na kar Benedicte Dahlerup odgovarja z »ne«.

»Razlog, zakaj sem to kategorično zanikala, je, da nisem želela, da bi se v pogovoru o darovanju organov, ki bo objavljen na televiziji, razpravljalo o čudežu. To bi lahko zvenelo povsem napačno,« pravi Benedicte Dahlerup.

Dagens Medicin: Torej je to, da je bil pogovor posnet, zabeležen za televizijo, imelo neki pomen?

Benedicte Dahlerup: To je pomenilo vse. Če tam ne bi bilo televizije, bi sledila pogovoru, kajti vedno sem. Rada bi se pogovarjala o čudežih, kajti ne nasprotujem temu, da se lahko zgodijo. Menim, da je v tem neki pomen, in verjamem v duhovni svet, a to ne sme na televizijo, saj bi se utegnilo razviti v povsem drugo debato, kjer bi lahko izbrali naključne dele in jih prikazali.

Dagens Medicin: Ste pomislili, kako je lahko pogovor prikazan?

Benedicte Dahlerup: Prešinilo me je, da tega pogovora (o čudežih) ne bi smela imeti pred kamero. Morala sem misliti na vse mogoče stvari. Razmišljala sem hitro. Škoda, da je bila zraven televizija, saj bi si želela imeti diskusijo samo z očetom. On je bil urejen in občutljiv človek.

Nacionalna televizija je želela narediti pozitivno oddajo

Da bo Benedicte Dahlerup sodelovala v dokumentarni oddaji danske radiotelevizije, ni bilo načrtovano.

»DR je pojasnil, da mu gre za pogovor, ki bi bil pomemben in občutljive narave, nič drugega. Želeli bi si imeti dovoljenje, da bi bili ob tovrstnih pogovorih poleg, kot muhe na steni. Mišljeno je bilo, da bi se ljudje opredelili do darovanja, a ne tako, da bi kot svojci prišli v tako strašen položaj. Da bi se morali odločiti o tem, ko bi bil njihov svojec na poti k možganski smrti,« pravi Benedicte Dahlerup. Spomni se, da je novinar DR na nekem sestanku z zaposlenimi na oddelku pokazal posnetek iz oddaje »Pomorščak in pravnik - zgodba iz hospica«, ki ga je naredil novinar Anders Agger. Zaposlenim je bilo prav tako rečeno, da želijo narediti pozitivno oddajo.

Bolnišnica se je z DR dogovorila, da bodo z oddelka kontaktirali novinarja, odgovornega za dokumentarno oddajo, če bodo dobili bolnika, čigar svojci bi privolili v snemanje občutljivega pogovora.

»Pol leta smo spraševali svojce, ali bi bili pripravljeni, ampak so vsi rekli ne. S Carininim primerom je razprava o tem znova prišla na oddelek. Skoraj ni bilo zdravnika, ki bi želel intervju za televizijo,« pravi Benedicte Dahlerup.

Dagens Medicin: Ali niste prej imeli diskusije o tem, kdo naj bi sodeloval?

Benedicte Dahlerup: Da, lahko verjamete, da smo. In zdravniki, ki so bili dežurni tiste dni, ko so spraševali svojce za dovoljenje, so bili veseli, ko so svojci odklonili sodelovanje v dokumentarnem filmu. Potem pa se je pojavila družina, ki je privolila. Zdravnik, ki je imel posebej dober odnos s Carinino družino, je želel sodelovati. A je imel polno ambulanto, tako da sem se za pogovor ponudila sama.

Dagens Medicin: To se sliši, kot da je oddelek menil, da sodelovanje s televizijo v tem pogovoru ni pretirano dobra ideja. Zakaj ste šli v to?

Benedicte Dahlerup: Bolnišnično in osrednje vodstvo je menilo, da je to dobra ideja. Preprosto zato, da se odprejo vrata. Z dobrimi nameni, da bi ljudje videli, kaj se dogaja in kako občutljivo je vse to. Vendar ni bilo nič narobe, če kdo od zdravnikov ni želel pred kamero. Nihče ni bil prisiljen v to.

dahlerup-benedicte01-xx.1434783406.jpg.o.600px.jpg
Benedicte Dahlerup pravi, da je imela dober odnos z novinarjem DR, ki je deloval prijazen in vreden zaupanja. Spominja se obljube DR, da nič, s čimer se ne bodo strinjali, ne bo prikazano.

Vodstvo bolnišnice je zaščitilo oddelek

Benedicte Dahlerup pravi, da je imela dober odnos z novinarjem DR, ki je deloval prijazen in vreden zaupanja. Spominja se obljube DR, da nič, s čimer se ne bodo strinjali, ne bo prikazano.

Obljubo so potrdili vodilni univerzitetne bolnišnice Aarhus, ki so sodelovali na sestanku z DR, in spominja se, da so zaščitili zaposlene na oddelku.

Tudi Benedicte Dahlerup se je počutila zaščiteno, čeprav so med njimi še vedno bili kolegi, ki so se bali, kako bodo stvari sestavljene.

Pritisk še narašča

Vmesni čas ni bil v prid Carini Melchior, kar so Benedicte Dahlerup in njeni kolegi pričakovali.

Carini Melchior so po operaciji naredili drenažo možganske votline. Ta naj bi zmanjšala pritisk, a je kljub temu naraščal, danes pojasnjuje Benedicte Dahlerup.

»Nikakor nismo mogli zmanjšati pritiska, z nobenim sredstvom, ki smo ga imeli na voljo. Morala sem zapreti drenažo, ker so se začeli izločati dolgi možganski kosi,« pravi Benedicte Dahlerup.

To se je zgodilo med jutranjo vizito 20. oktobra 2011. Tistega jutra je bilo na viziti 12 zdravnikov: pet nadomestnih zdravnikov, pet višjih zdravnikov, med njimi en višji zdravnik z nevrokirurškega oddelka za hrbtenico in dva oddelčna zdravnika, specialista za nevrokirurgijo, ter Benedicte Dahlerup skupaj s še enim nevroradiologom, ki je pojasnjeval slike.

»Na jutranji viziti smo, kot ponavadi, obravnavali vse bolnike na nevrokirurškem intenzivnem oddelku, še posebej Carino, ker je bilo njeno stanje zelo slabo. Veliko smo se pogovarjali o tem, kako naj nadaljujemo zdravljenje: ali naj opravimo kraniektomijo, to pomeni, da odstranimo del lobanjske kosti, da naredimo prostor za otekanje možganov, in ali naj sploh nadaljujemo zdravljenje,« pravi Benedicte Dahlerup.

Nadaljuje: »Če ne bi nadaljevali zdravljenja, bi se drenaža zaprla. Sama sem tudi ustavila dovajanje uspaval, da bi s povsem kliničnega vidika videla, kako se bo odzvala. Na jutranji viziti smo se strinjali, da so bile poškodbe preresne in preobsežne, da bi lahko nadaljevali zdravljenje, tudi smo v oceni upoštevali resnost nesreče in neobvladljiv visok pritisk v možganih. Ocenili smo, da so bile njene poškodbe preobsežne in prehude, da bi lahko živela dostojno življenje.«

Dagens Medicin: Ali ste se strinjali, da ne boste naredili kraniektomije?

Benedicte Dahlerup: Da, popolnoma. Nikogar ni bilo, ki bi menil, da bi morali odstraniti del lobanjske kosti. Izvid MR je pokazal tako hude razpršene poškodbe, da ni kazalo nadaljevati zdravljenja z drenažo ali uspavali. Vsi drugi ukrepi, ki so sledili, so bili v skladu z našimi navodili. Menili smo, da bi bolnica postala močno odvisna od nege.

Zdravniki so izklopili respirator (razen tega je potekalo samo še podporno zdravljenje) po štirih dneh in nočeh, in tedaj ni prišlo do možganske smrti.

Prišlo je do zloma, ki ga je Carina sicer utrpela, ko se je udarila v zatilje. Po mnenju Benedicte Dahlerup je bilo to tisto, kar se je zgodilo, da je preživela.

»Njeno dihanje se je začelo umirjati, nato pa je postala napeta. Pritisk je narastel, da je prišlo do zloma, in možgansko tekočino je začela drenirati skozi požiralnik. To ni bil poseg, ki bi ga lahko opravili kirurško,« pravi Benedicte Dahlerup.

»Tako lahko možganska tekočina izteka in napravi prostor za možgane,« pravi Benedicte Dahlerup.

Dagens Medicin: Zakaj ste izklopili respirator?

Benedicte Dahlerup: Da bi končali zdravljenje, ki je bilo po našem mnenju brezupno.

Dagens Medicin: Ali bi bilo zdravljenje enako ne glede na pogovor o darovanju organov?

Benedicte Dahlerup: Da, drenaža bi še naprej ostala izklopljena in počakali bi na nadaljnji razvoj.

Enako, kot je Benedicte Dahlerup menila takrat, meni tudi danes - da je bil odziv na to, da je Carina Melchior preživela, nenavaden.

»Ponavadi bi bili navdušeni. Mislim, da bi vsi rekli: Preživela je, kako čudovito! Seveda ni prva, ki je preživela takšen potek. Mislim, da so to že doživeli na nevrokirurških oddelkih po vsem svetu,« pravi Benedicte Dahlerup.

Kot se je izkazalo, zaradi preživetja Carine Melchior DR ni mogel posneti načrtovanega dokumentarnega filma. Benedicte Dahlerup danes to opisuje, kot da je DR izgubil zanimanje za pogovore s svojci in darovanje organov. Osredotočili so se na povsem nekaj drugega in tudi cilj oddaje je postal nekaj drugega.

dahlerup-benedicte10-xx.1434783409.jpg.o.600px.jpg

Zbolela je zaradi nervoze

Benedicte Dahlerup je na oddelku še naprej brez sprememb delala vse naslednje leto. V nekem trenutku pa ji je postalo jasno, da DR še naprej snema v nevrološkem centru Hammel, kjer je Carina Melchior začela rehabilitacijo. To jo je zaskrbelo.

»Postajala sem živčna, kako je lahko DR našel kaj za nadaljevanje dokumentarnega filma. Bala sem se, da bo to uničilo vse v zvezi z darovanjem organov, na tem področju pa sem delala večino kariere. Še posebej sem želela, kolikor je to mogoče, narediti koncept možganske smrti razumljiv za vse. Te misli so me pahnile v bolezen in začela sem izgubljati lase,« pripoveduje Benedicte Dahlerup.

Pokaže fotografije na svojem telefonu. Na delu lasišča s premerom približno pet centimetrov je povsem plešasta.

»Večji del svojega življenja sem kot zdravnica posvetila možganski smrti in darovanju organov, zdaj pa se je zgodilo to. Zares sem bila zaskrbljena. Vse sem naredila, da bi bili ljudje zadovoljni z našimi postopki v zvezi z darovanjem organov,« pravi Benedicte Dahlerup.

Bolnišnica je opravila več pogovorov z DR in ponudila, da bi našli drugega bolnika, ki bi ga obravnavali, vendar DR ni želel privoliti v to. V bolnišnici pravijo, da so kontaktirali DR z alternativnim predlogom, a nanj niso dobili odgovora.

Zaradu izgube las je bila Benedic­te Dahlerup po letu dni vabljena na posvet pri psihologu, precej proti svoji volji. A na pogovor je vendarle šla in bila vesela, da je to storila. Kot pravi, je psiholog skoraj zahteval, da gre za tri mesece na bolniški dopust.

»Postopoma, ko je izvlekel iz mene vse mogoče, se je pokazalo, da imam vse znake prevelikega stresa. Razbijanje srca, potenje, pretirane misli, bila sem občutljiva za glasne zvoke in ponoči nisem mogla spati. Če znakov ne bi vzela resno, bi tako stanje postalo stalno,« pravi Benedicte Dahlerup.

Sovražna elektronska pošta in umazana kampanja

Po devetih mesecih je Benedicte Dahlerup prvič prišla v službo. Najprej za štiri mesece v ambulanto. V tistem času je bila dokumentarna oddaja že predvajana na televiziji. To je sprožilo številne odzive. V medijih so jo zmerjali, da je lovka na organe. Dobivala je tako sovražna elektronska sporočila kot tudi kratka sporočila z zelo žaljivo vsebino. Svetovali so ji, naj jih ne bere. Med drugim pa je dobivala tudi veliko spodbudnih sporočil in cvetja.

Po vsem tem sta si Benedicte Dahlerup in njen partner najela počitniško hišo.

»Čudovito je bilo pobegniti pred novinarji, kajti bili so tudi taki, ki so prišli k nama na dom v Brabrandu,« pravi.

Vodstvo bolnišnice se je nato odločilo, da bi bilo najbolje, da ne bi imela več stika z bolniki. To bi znova lahko sprožilo umazano kampanjo proti njej. Vodstvo bolnišnice danes pravi, da je bila odločitev povezana tudi s tem, da so se, ko so Benedicte Dahlerup umaknili iz ordinacije, kjer je bila v stiku z bolniki, izognili temu, da bi prišla pod večji nadzor zdravniškega odbora.

Zato naj bi opravljala organizacijska dela, med drugim pripravljala načrte dela in pisala povzetke o odpustih. Kmalu je delala samo še 30 ur na teden, brez dodatkov.

»Ekonomsko je bil to velik udarec. Hkrati nisem mogla pisati specialističnih mnenj, saj sem bila na bolniškem dopustu. Zato sva se s partnerjem odločila, da hišo prodava,« pravi Benedicte Dahlerup. Tudi počitniško hišo sta dala naprodaj, kar jo je še posebej jezilo, saj se je bližal čas upokojitve.

Kot administrativna sodelavka na oddelku je delala le kratek čas. Benedicte Dahlerup in vodilna višja zdravnica na oddelku se nista strinjali, kako naj se rešujejo naloge. Končalo se je tako, da je Benedicte Dahlerup februarja istega leta prosila za odstop s položaja.

»Nisem mogla več zdržati. Tako sem prosila za odpravnino in v govoru na oddelku sem rekla, da nisem mogla več sodelovati. To ni imelo zveze s tem, da ne bi mogla opravljati svojega dela,« je rekla.

Benedicte Dahlerup je z združenjem specialistov dosegla dogovor, po katerem bi leto dni dobivala plačo od univerzitetne bolnišnice Aarhus, a samo za 30 ur na teden. Povedali so ji tudi, da v univerzitetni bolnišnici Aarhus nikoli več ne bo imela stika z bolniki, prav tako, dokler bo dobivala plačo, ne bo smela delati v regiji Midtjylland.

V bolnišnici danes natančneje pojasnjujejo, da bi lahko delala v regiji Midtjylland, ampak bi se ji prihodek odštel od tega, ki bi ga prejemala, če bi se to zgodilo.

Ljubila je svoje delo

dahlerup-benedicte09-xx.1434783407.jpg.o.240px.jpg
Ne, ni bila storjena nobena napaka. Niti z moje niti s strani drugih. Zdravljenje je potekalo po mednarodnih standardih, naših kliničnih smernicah in navodilih.

Benedicte Dahlerup in njen partner si tako, kot se je zgodilo, nista predstavljala svoje prihodnosti.

»Fizično, psihično, ekonomsko in karierno me je to zares veliko stalo. In še ni konec,« pravi in pokaže, da pričakuje odločitev disciplinske komisije zdravstvenega odbora (v času intervjuja ta še ni odločila, pred nedavnim pa so ji izdali opomin, op. u.), prav tako se nadaljuje policijska preiskava po zakonu o pooblastilih, po odstavku 75, ki govori o kršitvah izpolnjevanja dolžnosti.

»Vedno sem govorila, da želim delati do 70. leta starosti. Ljubila sem svoje delo. Žalosti me, da ne morem dobiti dovoljenja za delo,« pravi.

Danes ima priložnost, da počne stvari, za katere prej nikoli ni imela časa zaradi svojega dela.

»Med drugim sem si zelo želela brati Kierkegaarda (Søren Kierkegaard, danski filozof, op. u.). Tega prej nisem mogla, saj sem domov prihajala ob sedmih zvečer. Začela sem tudi igrati golf,« pove.

K vsemu je dodala še učenje grščine kot svojega šestega jezika. Nadaljuje tudi igranje mandoline, česar ni počela že več let.

Dagens Medicin: Ali ste zagrenjeni?

Benedicte Dahlerup: Zdaj menim, da ima vse to neki pomen. Nisem pa izbrala zagrenjenosti, saj mi to ne bi koristilo. Preprosto želim povedati o zadevi tako, kot je. Absolutno stojim za svojo odgovornostjo za to, kar sem storila. Tako sem bila vzgojena, to je tudi moja naloga.

»Toda treba je povedati, kako je bilo vse skupaj postavljeno, kajti nikakor ni tako, kot je bilo prikazano v dokumentarni oddaji. Niti približno ne. In to me žalosti. Nikoli nisem rekla, da je Carina 'neozdravljivo bolna'. To je izrazoslovje, ki ga lahko uporabljamo pri bolnikih z rakom. Niti jaz niti drugi niso govorili o MR-posnetku Carine Melchior, da bi kazal znake 'začetka možganske smrti'. Televizija bi lahko naredila nadaljevanje na način, da bi videli, kakšen je tudi lahko izid,« pravi Benedicte Dahlerup.

Nadaljuje: »Lahko vprašate na drugih nevrokirurških oddelkih in vsem bodo znani takšni primeri. Človek nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo pri bolnikih s takšnimi poškodbami in pri mladih bolnikih. Lahko gre v eno ali drugo smer. In tako bo vedno.«

»Toda bistvo tega in osrednje vprašanje je, kdaj naj bi nehali zdravljenje, za katero menimo, da je brezupno, in kdo naj bi o tem odločil. Tu gre za zdravniško mnenje in za etično dilemo. S tem se na nevrokirurških oddelkih spoprijemamo vsak dan. V principu lahko večji del vseh bolnikov s težkimi poškodbami možganov rešimo tako, da naredimo kraniektomijo. Toda ali je to vse, kar naj bi delali?« se sprašuje Benedicte Dahlerup.

Dagens Medicin: Ali ste storili napako pri zdravljenju Carine?

Benedicte Dahlerup: Ne, ni bila storjena nobena napaka. Niti z moje niti s strani drugih. Zdravljenje je potekalo po mednarodnih standardih, naših kliničnih smernicah in navodilih. Odločitve so bile odločitve vseh zdravnikov, odločali smo se na podlagi informacij, ki smo jih takrat imeli.

Dagens Medicin: Ali bi morali kaj storiti drugače?

Benedicte Dahlerup: Ne. Vsi na jutranji viziti smo ocenili in si bili edini, da bi bilo kakršnokoli nadaljnje zdravljenje brezupno.

Dagens Medicin: Toda ob vedenju, ki ga imamo o poteku zdravljenja zdaj, ko je Carina preživela, kaj bi rekli, kakšen vpliv bi morebiti imela kraniektomija?

Benedicte Dahlerup: Če bi naredili kraniektomijo, bi pritisk v možganih in žilah sprostili že 20. oktobra. Izognili bi se visokemu pritisku v možganih, ki je po petih dneh povzročil zlom v zatilju. Ne vemo, ali bi možgani v tem času lahko utrpeli nadaljnje poškodbe. Tudi na podlagi tega je odbor za nadomestila odobril odškodnino. Poznejše MR-slikanje je pokazalo, da ni bilo vidnih znakov nadaljnjih poškodb.

Dagens Medicin: Ali bi morali zahtevati kraniektomijo?

Benedicte Dahlerup: Ne. Iz razpoložljivih dejstev o nesreči, kliničnega stanja, slik MR in dokazov izhaja, da je bila to prava odločitev, ki smo jo sprejeli v tistem trenutku.

Dagens Medicin: Ali bi danes kaj storili drugače?

Benedicte Dahlerup: Šla bi v pogovor o čudežih in religiji, kot ponavadi, ne glede na prisotnost kamere.

dahlerup-benedicte04-xx.1434783410.jpg.o.600px.jpg

NA KRATKO

16. 10. 2010 Carina Melchior je po nesreči z avtom hospitalizirana v Univerzitetni bolnišnici Aarhus.

20. 10. 2010 Zdravljenje ni učinkovito in Carinino stanje, na kar kažejo tudi MR-slike, je resno, tako da se je mogoče vprašati, ali naj se zdravljenje nadaljuje ali preneha. Ustavijo drenažo in apliciranje anestetikov. Na jutranji viziti se odločijo, da se zdravljenje preneha in se ne opravi kraniektomija. Poškodbe možganov so ocenjene kot razširjene. Predstavnike nacio­nalne danske radiotelevizije (DR) obvestijo, da se lahko udeležijo pogovora o darovanju organov z družino Carine Melchior.

24. 10. 2010 Zdravniki na jutranji viziti ocenijo, da je nadaljevanje zdravljenja brezupno in respiratorno zdravljenje je ustavljeno.

25. 10. 2010 Brez drenaže in respiratorja je pritisk narastel in povzročil zlom v lobanji. Carina Melchior se premakne in s tem »povzroči hrup«.

26. 10. 2010 Celotno zdravljenje se nadaljuje.

8. 11. 2010 Carina Melchior je odpuščena v nevrološki center Hammel.

11. 4. 2012 Benedicte Dahlerup kot zdravstveno osebo na nevrokirurškem oddelku Univerzitetne bolnišnice Aarhus toži odvetnik zdravstvene mreže za pritožbe bolnikov, ki sodi pod ministrstvo za zdravje in zastopa Carino Melchior.

Oktober 2012 Benedicte Dahlerup gre po nasvetu psihologa na bolniški dopust.

10. 10. 2012 Danska radiotelevizija (DR) predvaja dokumentarni film Dekle, ki ne želi umreti.

1. 8. 2013 Benedicte Dahlerup zdrava nadaljuje delo, in sicer ima 30-urni delovnik brez stika z bolniki.

2. 10. 2013 Policija začne preiskavo Benedicte Dahlerup zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po zakonu o pooblastilih.

27. 5. 2014 Odbor za odškodnine bolnikom pravi, da je bilo ravnanje 20. in 24. oktobra 2011 po njihovem mnenju »občutno pod normo običajnega poklicnega standarda«.

Decembra 2014 je zdravniška disciplinska komisija je javno objavila svojo odločitev: opomin.

28. 2. 2015 Zaposlitev Benedicte Dahlerup v Univerzitetni bolnišnici Aarhus se izteče.

INFO

Benedicte Dahlerup, 66 let

2007-2014 Višja zdravnica, nevrokirurški oddelek, Univerzitetna bolnišnica Aarhus

2003-2007 Višja zdravnica v nevrološkem centru Hammel

1983-1987 nadomestna zdravnica na nevrokirurškem oddelku v bolnišnici v Aarhusu, Aalborgu in Odenseju

1985 specializacija iz nevrokirurgije

1979 dovoljenje za samostojno zdravniško delo

1975 kandidatka za zdravnico z univerze v Köbenhavnu

Benedicte Dahlerup je delala kot nevrokirurginja v sedmih državah na 12 nevroloških oddelkih.

Drugo

Pisala je knjige o merilih za možgansko smrt in sodelovala v štirih televizijskih oddajah o darovanju organov.

Je soavtorica učbenika o kirurgiji »Lærebog i kirurgi« za poglavja o intenzivnem opazovanju na nevrologiji, nezavesti, komi, možganski smrti in nevrološki rehabilitaciji.

Članica nadzorne skupine za razvoj nacionalnih multidisciplinarnih kliničnih smernic za bolnike s poškodbami glave.

Nadzornica na »MTV CT-angiografiji pri diagnosticiranju možganske smrti«, Aarhus, januar 2013.

Poleg tega je avtorica in soavtorica vrste znanstvenih del.

Nekaj položajev in članstev

2002 - Članica ameriškega združenja nevrokirurgov

1997 - Članica kongresa nevrokirurgov

1997 - Članica ženskega nevrokirurškega združenja na Japonskem

1996 - Članica mednarodne skupnosti izumiteljev instrumentov na področju nevrokirurgije

Foto: Joachim Rode

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Klinična praksa
Klinična praksa Učinek zdravljenja vztraja že devet let po zadnjem odmerku

Pri sodobnem zdravljenju MS je treba vztrajati pri zgodnjem diagnosticiranju in takojšnjem oziroma zgodnjem zdravljenju z...

Klinična praksa
Klinična praksa Jaz sem tista, ki vodi, ne bolezen

»Zelo pomembno je, s kakšnimi ljudmi se obdaš. Zaradi bolezni se nikakor ne smeš osamiti ali odreči družinskemu življenju, saj ti...

Medicina in družba
Medicina in družba MS pri ženskah

Multipla skleroza (MS) prizadene ženske v rodni dobi, zato ženske z MS pomenijo posebno skupino. O morebitnem načrtovanju družine in...

Medicina in družba
Medicina in družba Zaprla sem se in praskala do onemoglosti

»Zadnja leta bolje sodelujemo. Žal pa bolniki z atopijskim dermatitisom še vedno nismo dovolj slišani. Nenehno poudarjamo, da...

Klinična praksa
Klinična praksa Zdravilišče enkrat na leto ne more nadomestiti učinkov redne vadbe

Bistvo rehabilitacije človeka z multiplo sklerozo je odvisno od njegovega stanja in prizadetosti. Zgolj obnovitvena rehabilitacija v...

Klinična praksa
Klinična praksa Zdravje ni zgolj odsotnost bolezni ali invalidnosti, ampak tudi duhovna in socialna blaginja

Na področju obravnave bolnikov z MS prevečkrat pozabimo, da zdravje ne pomeni le odsotnosti bolezni ali invalidnosti, ampak telesno,...

Klinična praksa
Klinična praksa Življenje s strahom in negotovostjo

Bolniki se s psihološkim bremenom, ki ga prinašata diagnoza in bolezen, različno spoprijemajo ter se nanje čustveno odzivajo. Pomembno...