Komentar

Kognitivna disonanca mladega zdravnika

Kognitivna disonanca mladega zdravnika
Kognitivna disonanca mladega zdravnika
  21.03.2017  |  22:00  1
Čas branja: 4 min

Sodim med mlade zdravnike. Mlade morda po statusu, vsekakor pa ne po letih. Niti po bioloških merilih niti po delovnih izkušnjah. Imam 15 let delovne dobe in tri otroke. Kako to, da sem pri svojih letih in nazivih še vedno mlada zdravnica?

Kdo s(m)o mladi zdravniki?

Današnji mladi zdravniki so bili pridni in bistri dijaki, ki so končali gimnazijo s skoraj samimi peticami. Po končani medicinski fakulteti, ki traja šest let, so postali diplomanti medicine, opravili pripravništvo in ga končali kot zdravniki s strokovnim izpitom. Potem so delali kot prostovoljci, sobni zdravniki, včasih sekundariji in nabirali izkušnje, da so se lahko uspešno prijavili na razpisano specializacijo. Po štirih do šestih letih in opravljeni specializaciji – brez vmesnih nosečnosti, kar specializacijo še podaljša – so po številnih kolokvijih končno pristopili k specialističnemu izpitu. Če so ves čas pridno študirali, delali, dežurali in niso koristili porodniškega dopusta, so kot samostojni specialisti za nedoločen čas začeli delati pri približno 35 letih. Proces izobraževanja je morda podaljšalo še znanstveno delo mladega raziskovalca. To poleg rednega dela v ambulanti in dežurstev zahteva še, da opraviš predpisane posege, izobraževanja in ustrezne kolokvije oziroma izpite.

Mladi zdravnik kot človeška ribica

Med pisanjem opazim analogijo med slovenskim mladim zdravnikom in človeško ribico. Za človeško ribico velja neotenija, kar v zoologiji pomeni, da se žival razmnožuje na stopnji ličinke. Podobno velja za slovenske mlade zdravnike. Na infantilni stopnji jih v Sloveniji drži zlovešči ZUJF. Res je proces izobraževanja zdravnika izjemno reguliran povsod po svetu, preden končno dovolj znamo za naziv specialista, ko lahko samostojno opravljamo to zahtevno, a lepo delo. Naši bolniki si zaslužijo imeti dobro izobražene zdravnike specialiste, s primerljivim znanjem specia­listov v tujini. Delovne razmere pa so v tujini za mlade zdravnike drugačne, ZUJF ne poznajo, in kot človeška ribica smo tudi mladi zdravniki v tem pogledu slovenski unikum.

V zvezi s položajem mladih zdravnikov v Sloveniji doživ­ljam kognitivno disonanco. Slišim in berem, da sem v Sloveniji privilegirana. Z bajnim zaslužkom sodim med povampirjene egoiste, ki si želijo čedalje višjo, nesram­no visoko plačo.

Vsi moji privilegiji

Da, sem privilegirana. Ker opravljam enega najlepših in najbolj izpolnjujočih poklicev. Ker rešujem življenja. Ker vplivam na življenje ljudi, ki so v bolečinah, ranjeni, bolni. Jim lahko lajšam bolečine, jih zdravim in nekatere tudi ozdravim. Ker me narava redno opozarja, da nekaterih reči ne morem spremeniti, in me moj vsakdanjik v službi opozarja na minljivost. Privilegirana sem, ker vem, da nisem bog v belem, čeprav si kdaj potihoma želim, da bi to vseeno bila. Da bi moj mali bolnik po poškodbi glave shodil, spregovoril in od mene odkorakal vesel in zdrav. Privilegirana sem, ker mi ljudje zaupajo svoje najhujše bojazni in strahove. Ker jih lahko spremljam na njihovi življenjski poti, ki je obremenjena z boleznijo in bolečino. Privilegirana sem, ker se moram stalno strokovno izpopolnjevati. Ker se vsak dan soočam z novimi spoznanji in se vsak dan naučim kaj novega. Ker se moje znanje stalno preverja in regulira, da moji bolniki dobijo čim boljšo oskrbo. Privilegirana sem, ker živim v Sloveniji, kjer je redni študij dostopen brez doplačila. Samo priden, bister in vztrajen moraš biti. Privilegij je, če te lastnosti imaš in če imaš ob sebi ljudi, ki to spodbujajo.

Vsi moji strahovi

A nisem privilegirana, ko je treba plačati žemljico v trgovini, šolske položnice ali elektriko. Ko peljem avto na servis, mi ga avtomehanik ne popravi zastonj, ker dela po neki starodavni avtomehanični prisegi, ampak pričakuje plačilo. Od česa pa naj živi, če ne od dobro opravljenega in korektno plačanega dela? Srečna sem, da imam družino in otroke. A ti se morajo sprijazniti, da obstaja še en ljubljeni otrok, medicina. A vseeno si želim, da bi zaradi družine lahko večino dela v povezavi z medicino in bedenjem ob čudnih urah opravila v službi. Tega žal zaradi trenutno uveljavljenega načina dela ne morem. Ni vse samoumevno, me je streznilo sinovo vprašanje: »Ko sem bolan, ti ne ostaneš doma. Greš v službo k drugim otrokom. Ali so oni pomembnejši od mene?« Želim si, da nam ne bi bilo treba izkusiti tovrstnih frustracij. Privilegija običajnega osem­urnega delovnika za zdravnike, podobno kot za številne druge poklice v zdravstvu, policiji, zaščiti in reševanju ter tudi v gospodarstvu, kjer velja nočno delo, nimamo. Rada bi, da bi s kolegi delali v razmerah, ki jih želimo za svoje bolnike. Brez izgorevanja na delovnem mestu in preobremenjenosti.

Želja po največjem privilegiju

Glede na sedanje stanje zdrav­stva v državi pa si želim, da bi se nam uresničil velik, največji privilegij. Želim si, da bi država privilegirala pomen mojega dela in moje bolnike. Da bi težave zdravstva reševali vsaj s tako zavzetostjo, kot so reševali težave prezadolženih bank. Da bi se našli denar in privilegiji za bolnike vsaj v tolikšnem obsegu, kot se je našel denar za projekt TEŠ 6. Da moji bolniki ne bi umirali v čakalnih vrstah. Da bi zdravstveno zavarovanje ponujalo več minut pogovora bolnika z mano. Da bi zavarovalnica omogočila dostop do mene vsem, ki me potrebujejo. Da zavarovalnica od mene ne bi zahtevala, da klestim stroške tako, da dnevno pregledam nekajkrat več bolnikov, kot je to normalno v primerljivem zahodnem svetu, in da kot Houdini delam na več deloviščih hkrati. Da predpisujem cenejše storitve samo zato, ker so cenejše, ne glede na izid.

Krpanje finančnih lukenj in obljubljanje evropsko primerljivega zdravstva z absolutno manj denarja kot v Evropi in z izgorelimi zdravniki, ki nekajkrat presegajo evropske standarde in jih je v povprečju manj kot v Evropi, je smrtno nevarno početje. Smrtno nevarno za naše bolnike. Če morda na to pozabijo politiki, tega nikdar ne smemo pozabiti nosilci zdravstvenega sistema in skrbi za bolnike. To smo mi, zdravniki.

Dr. Tina Bregant je specialistka pediatrije in specializantka FRM, zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS - Soča.
 1

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Klinična praksa
Klinična praksa (intervju) Pacientom je treba povedati resnico. Brez olepševanja

Klinik in večni raziskovalec se je uradno, kar malo prisilno, priznava, upokojil pred dobrimi štirimi leti. A kar si, ostaneš. Še vedno...

Razno
Razno Zobozdravnik, ki je na vrhu sveta spet našel užitek v delovni rutini

Zobozdravnik Tomaž Rotar ima v Radovljici dve ločeni ordinaciji, koncesionarsko in samoplačniško. Poročen je z zdravnico, ima dve...

Novice
Novice Kako se rakava celica znajde, ko ji zmanjka prostora za rast

Ameriški raziskovalci so odkrili sinhrono delovanje med aktivnostjo proteinov v celičnem ogrodju in aktivacijo onkogenega signaliziranja...

Klinična praksa
Klinična praksa O nacionalnem načrtu in registru bi se lahko pogovarjali že aprila

Da pred začetkom zdravljenja z drago in na več ravneh zahtevno gensko terapijo nujno potrebujemo dobro osnovo, so se na okrogli mizi o...