Komentar

Moja diagnoza

Moja diagnoza
Moja diagnoza
  25.04.2017  |  12:00
Čas branja: 5 min

Sem skoraj 40-letna mlada zdravnica. Samo dve leti sem specialistka splošne kirurgije. Raje ne bom risala vzpored­nic, kaj lahko v drugih poklicih dosežeš pri tej starosti, na vrhuncu kariere. Moja se namreč šele začenja, saj končno lahko delam samostojno. Gimnazijo sem končala kot zlata maturantka, z vsemi točkami na maturi in med »top 5« v letniku. Izšolala sem se za svoj poklic in lahko pomagam ljudem. Ni, da bi se človek pritoževal, a v položaju, v katerem smo se znašli zdravstveni delavci v zadnjem času, ne morem več molče poslušati obtoževanja javnosti. Zato bom povedala svojo zgodbo.

Praktično takoj po diplomi, v svojem 25. letu, sem dobila svojo prvo službo in pripravništvo. No, nekaj prednosti sem vseeno dala poroki in prvemu otroku. Splošna bolnišnica Jesenice ni zastonj najprijaznejša v Sloveniji, tudi mene so že takrat navdušili ljudje, zaposleni s svojo odprtostjo in dostopnostjo. Takoj sem se počutila sprejeto. Še vedno pa sem se močno spogledovala z otroško in razvojno nevrologijo, zaradi katere sem se vpisala na podiplomski študij biomedicine. Zato sem po končanem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu izkoristila še možnost sekundariata. Začela sem krožiti na oddelku za nevrologijo na stari, razsuti ljubljanski pediatrični kliniki. Tam sem ob vsakodnevnem spoznavanju trpljenja malih bolnikov, ki jim večinoma lahko le lajšaš simptome, dolgoročno pa jih vseh ne moreš pozdraviti, doživela ledeno streznitev o vsemogočnosti medicine.

Zaljubljena v kirurgijo

Vrnila sem se na Jesenice, naša družina pa se je po končanem sekundariatu povečala še za enega člana. V zadnjih mesecih porodniškega dopusta sem se intenzivno pripravljala na plavanje v kirurških vodah. Specializacija iz kirurgije traja šest let in ko sem jo začela, sem bila stara 30 let.

Kirurgija je lepa, polna izzivov, izpolnjujoča. Predvsem zato, ker hitro vidiš učinke svojega dela. Če gre vse po načrtu, so bolniki hitro bolje, okrevajo. Če si naredil neumnost, se tudi zelo hitro pokaže. Na srečo imaš na začetku manjše odgovornosti in tako delaš manjše neumnosti.

Dežurati sem začela, ko je bil starejši otrok star pet, mlajši pa skoraj dve leti. Dežurstvo je takrat pri nas pomenilo 26-urno delo v urgenci. V službo si torej prišel normalno ob sedmi uri. Po raportu si vstopil v urgentno kirurško ambulanto, ki je praviloma nisi zapustil do 12. ure, ko te je – če po naključju ni bil v operacijski dvorani ali na kakšnem drugem delovišču – zamenjal specialist prvi kirurg. Če ga ni bilo, si pokrival urgentno ambulanto z nujnimi posegi. To je bil pravi trening vzdržljivosti, koncentracije, potrpežljivosti in iznajdljivosti hkrati. Ob 15. uri si tako ali tako prevzel obe delovišči, prvi kirurg pa ti je priskočil na pomoč. Če le ni bil polno zaseden z delom na oddelku in v operativi, kar pa ni bilo redko. In bil si tam in plaval, plaval, dokler ni bil oskrbljen zadnji bolnik in do naslednjega dne do 7. ure zjutraj, ko te je zamenjal bolj ali manj spočit kolega. Občasno si imel v popoldanskem času pomoč v obliki kolega sotrpina specializanta, sicer pa pripravnika ali študenta, ki si ga učil ali nadziral, kot je naneslo. Bilo je divje, a smo zmogli. Sploh so se nam zaiskrile oči, če se je izkazala priložnost za operacijo. Tudi če je to pomenilo, da te bodo vsi bolniki počakali v ambulanti in jih boš pogledal pozneje.

Infarkt, ki »prehiteva« 30 let

Po dežurni službi sem odhajala domov utrujena, a v večji meri zadovoljna. Zadovoljstvo je počasi začelo usihati, ko sem začela krožiti po kirurških oddelkih v UKC Ljubljana. Nekateri sodelavci preprosto niso pokazali nobenega razumevanja in so pričakovali, da po opravljeni dežurni službi v svoji bolnišnici opraviš še svoj »dolg« in oddelaš rednih osem ur še na njihovem oddelku. Saj gre, če ti uspe v dežurstvu sestaviti vsaj štiri ure spanja, sicer postane nevzdržno. Otroci nimajo posluha za mamino utrujenost. Akcija postane neprekinjena. Imela sem vsaj to srečo, da mož ni zdravnik in je lahko poskrbel za mulce.

Pregovorno je tretji otrok »za mamo«. Za češnjo na smetani. In res je vse kazalo tako. Do nepričakovanega preobrata na začetku toplega maja 2012, ko me je približno 30 let prezgodaj in kot strela z jasnega udarila diagnoza akutnega miokardnega infarkta. V zanikanju in z občutkom »to se dogaja nekomu drugemu« so me z izvidom EKG, ki je govoril za sprednjestenski infarkt, tistega toplega majskega večera prestrašeni in nekoliko pomilujoči pogledi urgentne zdravnice, prijateljice in mentorice, ter reševalcev na nujni vožnji pospremili do koronarografije. Izkazalo se je, da gre za dokaj redko stanje, posledico hormonskega dogajanja med nosečnostjo in v obporodnem obdobju, spontano disekcijo koronarne arterije. Dogajanje je enako kot pri infarktu zaradi ateroskleroze in strdka. Ker ni pretoka v žili, privede do ishemične okvare srčne mišice. V mojem primeru zaradi razslojitve stene arterije. Na srečo je bilo obdobje motenega pretoka kratko, tako da je bila okvara le prehodne narave.

Moja vloga se je v hipu zamenjala od odgovornega za tri otroke, vključujoč doječe se bitje, do ležečega v intenzivni enoti, priklopljenega na vse možne monitorje in povsem odvisnega od drugih.

Zdravniki smo samo ljudje

Pet let je že od tega. Od takrat sem se normalno vrnila v službo, dežurala, končala specializacijo, opravila specialistični izpit in postala specialistka v Splošni bolnišnici Jesenice. Ob terapiji povprečnega 60-letnika. Se da, ni pa brez stranskih učinkov. Zato pa ob tem obtoževanju zdravnikov za vse slabosti sistema ne morem več molčati.

Zdravniki smo samo ljudje. Opravljamo res zelo intenzivno in naporno delo. Res je, da sem se prostovoljno odločila za to pot, tudi za družino. Nikoli pa nisem privolila v to, da se me kljub prizadevanju, da vsakomur nudim najboljšo možno pomoč, izkorišča do nečloveških meja. Da se utapljam v številu bolnikov, ki jih ni mogoče kakovostno obdelati. Da v 12 urah praktično neprekinjenega dela lahko rečete samo »dober dan in na svidenje« od 80 do 90 ljudem, kaj šele, da izluščite bistvo njihove bolj ali manj akutne zdravstvene težave in jo rešite.

V zdajšnjem sistemu je velika težava organizacije dela zaradi premalo kadra. Žal so okoliščine dela trenutno take, da več kot polovico mojega dela pomenijo organizacija postopka obravnave, dogovarjanje za preiskave, iskanje prostora za sprejem, dogovarjanje z zdravniki drugih specialnosti, konzultacije, premestitve ... Ni prav, da je tako. Ne za delavce ne za bolnike. Bolniki imajo (imamo!) pravico, da nas obravnava spočit in skoncentriran zdravnik, ki se ukvarja s stroko, in ne s postopkom obravnave, in to hkrati na več deloviščih.

Prav zato potrebujemo us­trezne standarde in normative obravnave, nove mlade in zagnane entuziaste, ki se bodo spopadali z vsakodnevnimi izzivi medicine. Prav prijetno sem presenečena, da taki še obstajajo. Navdušena sem, da se kljub vsesplošnemu negativnemu mnenju o zdravnikih še množično odločajo za ta poklic. Po svojih najboljših močeh jih pri tem tudi spodbujam kot mentorica, v večji meri za lastno in njihovo zadovoljstvo, za pravo, ne finančno dodano vrednost.

Polona S. Pauletič, specialistka splošne kirurgije v Splošni bolnišnici Jesenice

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Medicina in družba
Medicina in družba (intervju) Vodil sem raport in vsi so gledali v tla

Dr. Tomislav Klokočovnik po 35 letih dela v UKC razmišlja o čudnem prekletstvu, ki ga lahko prinese popolna predanost svojemu...

Mojci v spomin

Kup mesa in kosti, nekaj litrov rdeče krvi. V možganih sivina in belina, se tu skriva človeka veličina? Tam, kjer za roke je...

Novice
Novice Epigenetske spremembe pokaže že ena sama neprespana noč

Poleg hormonskih neravnovesij so v ozadju porušenega spalnega ritma tudi cirkadiano uravnavani encimi in epigenetske spremembe....

Novice
Novice Je lahko metformin najuspešnejši za dolgoročni nadzor teže?

Metformin je učinkovitejši dolgoročno in v starejši populaciji, je pokazala poznejša (post hoc) analiza podatkov programa Diabetes...