Komentar

Zakaj se bojim apatije?

Zakaj se bojim apatije?
Zakaj se bojim apatije?
  23.05.2017  |  22:00
Čas branja: 6 min

Spoprijemanjem z različnimi čustvi smo v medicini izpostavljeni vsi. Težava nastane, kadar nas prevzamejo negativna čustva, proti katerim se ne moremo več bojevati in zaradi katerih se vdamo apatiji. To je stanje, ki se ga moramo bati vsi udeleženi v zdravstvenem procesu. Apatija je namreč najbolj negativno nasprotje vsem čustvom.

Že od malih nog so mi vsi govorili, da bi morala biti zdravnica. Vsi so tako mislili, le jaz se nisem strinjala. Čutila sem namreč, da biti zdravnik ne pomeni le službe, temveč zahteva celega človeka. In zame bi bilo to preveč, saj sem čutila vsako veselje in žalost, ki so ju čutili drugi. Le kako bi zdržala kot zdravnica?

Navdušenje, strah, jeza

Vendar sem neko sredo na prijavnico kljub temu napisala študij medicine. Še v tistem trenutku sem se spraševala, ali delam prav, ampak z vsakim letom me je medicina bolj potegnila vase. Želja po pomoči me je navdihovala, čudež človeka me je vedno znova očaral in tako sem se z vsakim letom bolj navduševala nad znanjem. Z vsakim letom je prihajal tudi vse večji strah.

In potem se je začelo moje intenzivno izobraževanje, pri katerem sem imela nemalo težav. Naučila sem se, da se moram držati nekaterih togih pravil, da včasih nimam vpliva na potek svoje življenjske poti in da je vedno nekdo na vrhu, ki nima posluha za sočloveka. Jezilo me je dejstvo, da zdravstvo zaradi brezbrižnih ljudi tone v brezno, jezili so me mediji, ki so to podpirali, in občutila sem sovraštvo, ko sem poslušala ljudi, ki so zaradi lastnih interesov krojili mojo usodo. Razmišljala sem, kako to spremeniti, in se celo prijavila na službo, ki ni imela povezave z mojim osnovnim poklicem. A nisem mogla zanemariti želje po pomoči.

Si tega res želim?

Ko sem začela delati, sem zelo hitro začela dežurati. S tem so prišle nove odgovornosti, na katere me nihče na medicini ni pripravil. Pogovor z ljudmi, sporočanje slabih novic in sporočanje smrti. Spomnim se dneva, ko sem morala sporočiti, da je pacient, ki je bil sicer star in bolan, umrl. Spomnim se teže v srcu, solz, ki so mi tekle po licih, ko sem svojcem po telefonu izrekala sožalje. Večina starejših kolegov mi je odgovorila, da je z leti vse lažje, da se človek navadi. Kljub temu sem se globoko v sebi spraševala, ali si tega sploh želim. Nekaj mesecev po tistem dogodku je prišel pacient, urejen gospod, še danes ga vidim pred sabo, ki sem mu morala sporočiti slabo novico. Na pogovor sem se pripravljala nekaj dni, brala sem članke na internetu, pripravljala besede, spraševala kolege, ki so mi dajali takšne in drugačne nasvete. Nekaj mesecev pozneje je umrl in ko se ga spomnim, mi je še danes težko.

Nemoč, apatija, neznanski strah

Ja, z leti se je pojavljala cela paleta občutkov: veselje, navdušenje, jeza, žalost, obup, razočaranje, motiviranost ... Iz vsakega občutja sem se lahko nekaj naučila. Žalost mi je pomagala loviti občutek za sočloveka, jeza mi je pomagala, da sem napredovala, motiviranost, da sem dosegala znanje, obup, da sem iskala nove rešitve ... Kadar sem trčila ob večje ovire, se je pojavila nemoč. Občasno pa me je vodilo v nekakšen občutek apatije. Ob tej pa še neznanski strah.

Apatija je po definiciji stanje brez čustev, brez motiviranosti, brez strasti, zanimanja, skrbi. Je kot črna luknja, ki ločuje dobre zdravnike od slabih, prisotna pa je pravzaprav v vseh segmentih našega poklica. Izhaja iz občutka nemoči, ko se preprosto zdi, da se svet vrti po svoje. Pojavi se tudi, ko naletiš na nerazumevanje okolice, tako kolegov, vodstva kot pacientov. Nad tabo visi, ko vidiš pacienta, ki noče tvoje pomoči. Zaradi apatije se pojavijo pomanjkanje znanja, zatiranje želje po iskanju informacij in umikanje v svoj svet. Postanemo nedostopni, pomanjkljivo komuniciramo, postanemo nesramni in odsotni. Ob takem vedenju pa se povečajo konflikti s pacienti, privede do napak in malomarnega zdravljenja. Si želimo biti zdravniki, ki malomarno zdravijo? Nihče od nas! A apatija, tako kot odvisnost, marsikoga posrka vase. Postanemo nezadovoljni, celo depresivni, lahko škodimo sebi in drugim.

Kako se bojevati proti apatiji?

Ne ignorirajmo svojih čustev. V vsakem poklicu se pojavljajo različna občutja in največja napaka je, če se jim izogibamo. Pustimo občutjem, da postanejo del nas, jokajmo, smejmo se, jezimo se, tudi na paciente, če je treba! Imejmo odprto komunikacijo, ne sramujmo se, če so občutki negativni. Ne zatirajmo jih in ne mislimo, da bodo izginili sami od sebe. Pričakujmo, da se bodo pojavili večkrat, v različnih oblikah in intenzitetah.

Krepimo odnose in se pogovarjajmo. Verjetnost, da je nekdo drug že imel podobne občutke, je velika. Pogovarjajmo se med sabo, spijmo kavo in si povejmo zgodbe o pacientih, ki nam parajo živce, ki nas navdihujejo in pri katerih imamo težave. Ne pogovarjajmo se le o strokovnih temah, temveč tudi o dilemah, željah, občutkih. Sodelavcev ne izbiramo sami, sami pa lahko izberemo, kako se bomo z njimi razumeli. Zato se potrudimo in se pogovarjajmo, iščimo dobro in rešujmo težave. Če je treba, se prepirajmo, saj tudi tako izražamo čustva. Seveda nam ni vedno vse prav, se z vsemi ne strinjamo in prav je, da ta občutja izrazimo. Tudi s prijatelji se ne pogovarjamo vedno le prijazno, mar ne?

Ubesedimo strahove. Naši možgani so v grobem sestavljeni iz dveh polobel, logične (leve) in čustvene (desne). Več ko bomo govorili o svojih občutjih, bolj logične bodo postale rešitve in manj velike težave. Več ko bomo govorili o strahovih, lažje se bomo z njimi spoprijeli.

Učimo se iz napak. Napake naj bodo vedno priložnost, da se nekaj naučimo. Dajmo priložnost tudi drugim, da se naučijo nekaj iz naših napak. Naj bodo priložnost za rast, in ne za slabe odnose, prepire in tožbe. Nihče namreč ni nezmotljiv in napake so naš najboljši učitelj.

Sprejmimo, da nekaterih stvari ne moremo spremeniti. Biti zdravnik je težko, saj smo verjetno vsi naravnani k reševanju težav. Pa vendar se moramo v nekem trenutku naučiti popustiti. Vedeti, da nekatere stvari niso v naših rokah, in se jim odpovedati je za marsikoga težko. Ne rinimo z glavo skozi zid in se prepustimo toku.

Poiščimo ventile. Kolo, tek, pogovor, kavice, sprehod, slikanje, hribi, otroci ... Možnosti je neskončno!

V svojem poklicu se ne bojim napak, saj se iz njih vedno nekaj naučim in rastem. Najbolj se bojim apatije. In bati se je moramo vsi. Genialni Albert Einstein pravi: Svet je nevaren ne zaradi tistih, ki delajo slabo, temveč tistih, ki jim ni mar.

Ajda Urbas, dr. med., je zaposlena v Bolnišnici Topolšica.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Novice
Novice DRUGA FARMA DEBATA: Prihodnost financiranja zdravil iz javnih sredstev

Slovenijo v tujini velikokrat pohvalijo, da financira in ima na voljo vsa klinično pomembna zdravila, ki so standard tudi v zahodni...

COVID-19
COVID-19 (intervju) Verjamem v psihološko odpornost človeka, ki je naravno prilagodljiv; ne vemo pa, koliko ljudi s prilagoditveno motnjo bomo dobili v ambulante

Človeštvo je evolucijsko pripravljeno na epidemije, potrese, opustošenja, skrajne preizkušnje, ki so jih naši predniki doživljali...

Novice
Novice (komentar) Cene onkoloških zdravil ne odsevajo klinične dobrobiti, pod drobnogledom 65 zdravil

Raziskovalni skupini univerze v Zürichu in harvardske univerze sta izpeljali raziskavo o korelaciji med klinično dobrobitjo in ceno...

Tehnologija
Tehnologija PRVA FARMA DEBATA: Vaša vprašanja in odgovori o digitalnem trženju

V začetku maja smo v uredništvu Medicine danes pripravili prvo farma debato. Ker je koronavirus veliko komunikacije in trženjskih...