Smrtnost zaradi hepatitisa C ne narašča le zaradi bolezni jeter

Smrtnost zaradi hepatitisa C ne narašča le zaradi bolezni jeter
Smrtnost zaradi hepatitisa C ne narašča le zaradi bolezni jeter
  27.06.2017  |  15:37
Čas branja: 4 min
Kronični hepatitis C je lahko življenje ogrožajoča bolezen zaradi različnih vzrokov. Najbolj poznana, ni pa nujno, da tudi najpogostejša, sta odpoved delovanja jeter zaradi končne jetrne ciroze in primarni jetrnocelični karcinom.

Pri 20 do 40 odstotkih bolnikov s kroničnim hepatitisom C od 20 do 30 let po okužbi nastane jetrna ciroza. Po približno 25 do 30 letih okužbe se pri 0,4 do 2,5 odstotka bolnikov razvije jetrnocelični karcinom, ki ga etiološko povezujejo z virusom hepatitisa C (HCV). Vendar pa je vse očitneje, da zdravje lahko ogrožajo tudi različna bolezenska stanja zunaj jeter, ki so dokazano povezana s kronično okužbo s HCV.

Po podatkih iz literature so kar pri 40 do 73 odstotkih kronično okuženih s HCV pri­družene različne zunajjetrne manifestacije. Ob tem je lahko sama jetrna bolezen zelo blaga, klinično in laboratorijsko pa celo nezaznavna. Dostikrat je diagnoza kroničnega hepatitisa C postavljena na temelju zunajjetrnih manifestacij, ki so v sklopu diagnostičnih preiskav privedle do testiranja na okužbo s HCV. Na splošno lahko rečemo, da gre za raznovrstne bolezni, od mešane krioglobulinemije, raznih kožnih bolezni, nevropsihiatričnih in očesnih manifestacij, hematoloških obolenj in malignomov, srčno-žilnih in metabolnih bolezni ter okvare ledvic do pljučne fibroze, prizadetosti mišično-skeletnega in vezivnega tkiva ter bolezni ščitnice.

Delitev manifestacij po trdnosti dokazov

Številne raziskave zadnjih 25 let so pokazale, da se zunajjetrne manifestacije okužbe s HCV pojavljajo bodisi zaradi krioprecipitirajočih protiteles IgM, ki se v krožečih imunskih kompleksih nalagajo v manjših žilah (esencialna mešana krioglobulinemija, membranski proliferativni glomerulonefritis, obodna polinevropatija), bodisi zaradi nastanka avtoprotiteles (nodozni poliarteritis, idiopatski Sjögrenov sindrom, lichen planus, porphyria cutanea tarda in še vrsta drugih kožnih, kostno-mišičnih, očesnih in endokrinih bolezni).

Na temelju najnovejših raziskav so v še neobjavljeni letošnji raziskavi zunajjetrne manifestacije okužbe s HCV razdelili glede na verodostojnost dokazane povezave s tovrstno okužbo v razrede. V prvem razredu so zunajjetrne manifestacije z najtrdneje dokazano povezavo, torej bolezni, ki se statistično značilno pogosteje pojavljajo pri okuženih v primerjavi s kontrolno neokuženo splošno populacijo (mešana krioglobulinemija, krioglobulinemični vaskulitis in B-celični ne-Hodgkinov limfom). V drugem razredu so bolezni, ki se pri okuženih pojavljajo pogosteje kot v kontrolni neokuženi splošni populaciji (inzulinska rezistenca, srčno-žilne bolezni, glomerulonefritis, izčrpavajoča utrujenost, kognitivne motnje, depresija). V tretjem razredu so bolezni, pri katerih je povezava z okužbo možna (poliartritis, srbečica, fibromialgija, kronična poliradikulonevropatija, alveolitis). V četrtem razredu pa so le anekdotični primeri možne povezave med zunajjetrno boleznijo in okužbo s HCV (polimiozitis, dermatomiozitis, luskavica, nodozni poliarteritis, nodozni eritem). Tudi v Sloveniji smo malce prispevali k temu znanju, saj smo pred leti izvedli obsežno raziskavo o morebitni povezavi med okužbo s HCV in lichen planusom pri naših bolnikih.

Ozdravitev hepatitisa C izboljša ­zunajjetrne manifestacije

Številne zunajjetrne manifestacije se močno izboljšajo, če bolnik pozdravi hepatitis C. Raziskave tako z zdravljenjem s pegiliranim interferonom alfa, predvsem pa z novimi, na virus neposredno delujočimi učinkovinami so to potrdile. Dokazano se je po uspešnem zdravljenju hepatitisa C denimo izboljšala izčrpavajoča utrujenost, zmanjšale ali izginile so kognitivne motnje. Seveda pa je pri določenih zunajjetrnih manifestacijah potrebno zdravljenje temeljne bolezni, ob tem pa čimprejšnja ozdravitev hepatitisa C, na kar denimo nakazujejo najnovejše raziskave zdravljenja ne-Hodgkinovega B-limfoma okuženih s HCV. Zelo jasna pa postajajo navodila zdravljenja najpogostejše zunajjetrne manifestacije, s HCV povezanega krioglobulinemičnega vaskulitisa. Pri blagi ali zmerni obliki bolezni (artralgije, purpura, polinevropatija) zadostuje največkrat že zdravljenje hepatitisa C z novimi zdravili brez interferona, medtem ko je pri hujših oblikah treba dodati rituksimab oziroma uvesti plazmaferezo in velike odmerke kortikosteroidov.

V Sloveniji imajo bolniki z resnimi zunajjetrnimi manifestacijami hepatitisa C že vseskozi prednost pri zdravljenju z novimi zdravili. Imamo pa tudi kar precej izkušenj z zdravljenjem najtežjih oblik bolezni. Samo v obdobju med novembrom 2016 in februarjem 2017 smo v UKC Ljubljana zdravili kar tri bolnike z izredno težkim in življenje ogrožajočim potekom zunajjetrne manifestacije hepatitisa C. Vsi trije so imeli dokazan krioglobulinemični vaskulitis in okužbo s HCV. Ta predhodno pri nobenem ni bila zdravljena, bodisi okužba prej še ni bila odkrita bodisi je bolnik zavračal zdravljenje. Kljub takojšnjemu ukrepanju in ustreznemu zdravljenju se je na žalost za dva bolnika bolezen tragično končala.

Glavno pravočasno odkritje okužbe s HCV

V Sloveniji infektologi, ki se podrobneje ukvarjamo z virusnim hepatitisom C, že vrsto let opozarjamo na možnost zunajjetrnih manifestacij tovrstne okužbe, ki jih obravnavamo glede na nacionalne smernice. O teh smo tako pisno kot tudi ustno na najrazličnejših strokovnih srečanjih in z najrazličnejšim pisnim materialom obveščali specialiste različnih strok, v zadnjih letih pa predvsem ozaveščamo zdravnike družinske medicine.

Bistvo obravnave je pravzaprav pravočasno odkritje okužbe s HCV, na katero nakazuje določena zunajjetrna manifestacija, saj v številnih primerih že zgolj zdravljenje hepatitisa C omogoči uspešno ozdravitev ali vsaj izboljšanje zunajjetrne bolezni. To pomeni, da močno spodbujamo k presejalnemu testiranju na okužbo (anti-HCV) vseh bolnikov, ki imajo kakršnokoli zunajjetrno manifestacijo, lahko povezano s tovrstno okužbo. Določene specialne veje medicine so testiranje na anti-HCV že pred mnogimi leti vpeljale v rutinsko presejanje pri določenih diagnozah (denimo revmatologi, nefrologi, hematologi in nekateri drugi).

Ker imamo v Sloveniji na voljo vse možnosti za zgodnje odkrivanje okuženih s HCV in ustrezno zdravljenje hepatitisa C z najsodobnejšimi zdravili, in to v zdravstvenem sistemu, ki na subspecialistični ravni dokazano dobro deluje, je danes pravzaprav nedopustno, da bolnikov z določenimi bolezenskimi stanji, potencialno povezanimi z okužbo s HCV, ne bi presejalno testirali na anti-HCV in jih v primeru pozitivnega rezultata takoj napotili k specialistu infektologu. Ta bo nato z ustreznim potrditvenim testom (HCV RNK) ugotovil, ali gre za aktualno okužbo s HCV, in tudi takoj uvedel ustrezno zdravljenje.

Prof. dr. Mojca Matičič, dr. med., je specialistka internistka in specialistka infektologinja na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Novice
Novice DRUGA FARMA DEBATA: Prihodnost financiranja zdravil iz javnih sredstev

Slovenijo v tujini velikokrat pohvalijo, da financira in ima na voljo vsa klinično pomembna zdravila, ki so standard tudi v zahodni...

COVID-19
COVID-19 (intervju) Verjamem v psihološko odpornost človeka, ki je naravno prilagodljiv; ne vemo pa, koliko ljudi s prilagoditveno motnjo bomo dobili v ambulante

Človeštvo je evolucijsko pripravljeno na epidemije, potrese, opustošenja, skrajne preizkušnje, ki so jih naši predniki doživljali...

Novice
Novice (komentar) Cene onkoloških zdravil ne odsevajo klinične dobrobiti, pod drobnogledom 65 zdravil

Raziskovalni skupini univerze v Zürichu in harvardske univerze sta izpeljali raziskavo o korelaciji med klinično dobrobitjo in ceno...