Komentar

Ne bodi kreten!

Ne bodi kreten!
Ne bodi kreten!
  26.09.2017  |  22:00
Čas branja: 3 min
Če ste že kdaj sedeli pred računalnikom v pričakovanju vstopnic za velik dogodek, na primer koncert, ki je razprodan v eni uri, potem razumete pričakovanje, nervozo, jezo, ko se sesujejo strežniki in ne veš, ali si karto dobil ali ne. Si lahko predstavljate, da je to uspelo medicinski konferenci? Ji je!

Vstopnice za SMACC, ki je bila letos junija, so lanskega oktobrskega dne namreč pošle v nekaj urah. Kaj, za vraga, je ta konferenca? In kako jim to uspeva?

Zgodba vodi nekam v leto 2010, ko je v svetu urgentne medicine zaživel svet na družabnem omrežju Twitter. Po vsem svetu zdravniki izmenjujejo mnenja pod ključnikom (hashtag) #FOAMed, kar označuje Free Open Access Medical Education.

Prednosti in pasti podkastov

Tako se je razširilo brezplačno podajanje znanja v obliki podkastov. To so kratka predavanja v video- ali avdioobliki, ki jih lahko brezplačno poslušamo kadarkoli in kjerkoli. Predavatelji so strokovne avtoritete s področja, ki ga predstavljajo, večkrat gostujejo kar avtorji študij, profesorji, raziskovalci. V kratkem in zanimivem predavanju poskušajo podati znanje na drugačen način, kot ga je medicina vajena. Z močjo interneta se je stvar razširila kot požar. Primer je denimo podkast EmCrit Scotta Weingarta, newyorškega urgentnega zdravnika, ki dosega povprečno 300 tisoč prenosov na epizodo. Revolucija učenja medicine ima sicer tudi svoje pasti. Po Weingartovem mnenju brez poznavanja osnovne literature, učbenika ali člankov in brez kritične presoje podkasti nimajo velike vrednosti oziroma so lahko celo nevarni.

Revolucija učenja medicine

Entuziasti so se dogovorili, da bi se srečali in mnenja izmenjali v živo, in tako se je leta 2013 rodila konferenca SMACC. Konferenca z osnovnimi premisami: najsodobnejša urgentna medicina, izboljšanje medicinske edukacije in povezovanje. Ker so vsa predavanja izdana kot brezplačni podkasti, je bil dosežen ogromen krog slušateljev, kar je povzročilo, da je bila konferenca nemudoma razprodana.

Zadnji dve leti je potekala v Evropi in nekaj entuziastov se nas je odločilo, da jo obiščemo. Dan pred konferenco je navadno dan delavnic različnih področij: oskrba dihalne poti, pediatrična urgenca, prehospitalna urgenca, kadavrski učni laboratorij, soočanje s stresom, kako učiti ... Iz prve roke potekata praktični pouk, v katerem najdeš največjo vrednost v mini trikih, ki jih predstavijo strokovnjaki z vseh koncev sveta, in izmenjava mnenj o postopkih dela. V velik ponos mi je, da je letos kot govornik povabilo prejel tudi eden izmed ključnih ljudi v poučevanju in prakticiranju slovenske urgentne medicine Gregor Prosen. Govoril je o paliativni oskrbi v prehospitalnem okolju in doživel velik uspeh.

Sledi tridnevna konferenca. Da je drugačna, se pozna že pri odprtju, ki je bilo predstavljeno v slogu Cirque du Soleil, s prekrasno koreografijo in akrobatiko. Teme so se pletle od osebnih izpovedi zdravnikov v stiski, strokovnih predavanj, razmišljanja o prihodnosti v urgentni medicini, timskega dela, skrbi zase in za kolege, učenja specializantov. Pa vse do širših tem, kot so razvoj urgentne medicine v Afriki, begunska kriza, težave z alkoholizmom v Avstraliji ... Predavanja so kratka, v obliki zgodbe z močnim sporočilom, ki ga slušatelj dobesedno vsrka. Moderiranje poteka prek Twitterja, kjer potekajo tudi diskusija in vprašanja. Duhamornega prebiranja prezentacij, statistike, naštevanja tukaj ne boste našli. Svetla točka je tudi gala večerja, na kateri v sproščenem ozračju poteka izmenjava mnenj, dela, učitelji pa so zelo odprti, pripravljeni pomagati in sodelovati pri projektih tudi v majhnih deželah, kot je naša.

Ne le z boljšim znanjem, odhajam navdahnjen

Čeprav na koncu ostaja nekaj grenkega priokusa, da je bilo strokovnih tem in sporočil, ki bi spremenili mojo klinično prakso, premalo – visoke stroške konference si slovenski entuziasti krijemo sami –, odhajam iz Berlina navdahnjen in z delovnim zagonom. Zelo dober je občutek, da imamo pri nas visoko stopnjo znanja, ki je primerljiva s tujino.

Konkretno se bom trudil izboljšati interdisciplinarno komunikacijo, manj jamrati in raje iskati rešitve, bolje učiti in reflektirati mlajšim, strokovno pa v timu utrditi osnove oskrbe dihalne poti in uvesti tedensko simulacijo. Predvsem pa biti bolj prijazen do sebe, kolegov in bolnikov.

Če želite pridobiti veliko osnovnega ali naprednega strokovnega znanja, SMACC mogoče ni za vas. Če pa se sprašujete o smislu vašega dela, iščete navdih, povezovanje, sodelovanje, strokovne draguljčke in podporo kolegov z vsega sveta, pa se le čim prej prijavite. Naslednji SMACC bo februarja 2019 v Sydneyju. Sicer pa so vsa predavanja z vseh SMACC dostopna v obliki podkastov, poslušajte in se odločite sami. Končujem s sporočilom s predavanja o odnosih v timu in med kolegi, ki se me je res dotaknilo in ki v enem stavku povzame zdravniško in človeško empatijo: Ne bodi kreten (»Don’t be a dick«).

Klemen Lipovšek je zdravnik, specia­list družinske medicine.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
S kavča na tekmo: kako naj pretečem desetko in polmaraton?

Nasveti iz prve roke, od tekaškega trenerja in legende ter podjetnice in gospodarstvenika, ki ne najdeta izgovora, zakaj ne bi tekla. Brez...