(intervju) »Želim si, da mladim ne bi zmanjkalo poguma in zagona«

(intervju) »Želim si, da mladim ne bi zmanjkalo poguma in zagona«
(intervju) »Želim si, da mladim ne bi zmanjkalo poguma in zagona«
  24.10.2017  |  22:00
Čas branja: 5 min
Njen glas je miren, a kar zažari, ko beseda nanese na njeno delo. Prav zares se zdi, da je bil poklic dr. Josipine Ane Červek tudi njena poklicanost: vso kariero je orala ledino na področju zdravljenja raka z uvajanjem novih metod zdravljenja. Za sabo je pustila neizbrisen pečat, za kar ji je predsednik države avgusta podelil medaljo za zasluge.

Ko sva se dogovarjali za intervju, je skromno pripomnila, da je še njo samo presenetilo, kaj vse je dosegla. Uvedla je hormonsko zdravljenje bolnic z rakom dojk in bila aktivno udeležena pri uvajanju kemoterapije ter pri razvoju sistemskega zdravljenja raka v Sloveniji.

Na onkološkem inštitutu je ustanovila tudi oddelek za akutno paliativno oskrbo, v okviru katerega potekajo izobraževanja o paliativni oskrbi in ki je postal center odličnosti. Pripravili so tudi klinične poti in smernice za standardizirano strokovno kakovost. Vseskozi je bila dejavna tudi na raziskovalnem področju, njeno ime pa se v zadnjih letih pojavlja zlasti v povezavi z uvajanjem zdravljenja s kanabinoidi, kjer je zavzeto premikala meje.

Za vami je zanimivo leto, pred kratkim ste se upokojili. Kako se privajate na novo spremembo?

Težko. Urnik je povsem drugačen.

Pred nedavnim ste za svoj prispevek k napredku slovenskega medicinskega znanja na področju onkologije in strokovnega dela v skrbi za bolnike in njihovo čim kakovostnejše življenje prejeli medaljo za zasluge. Kaj vam pomeni to priznanje?

To priznanje pomeni potrditev, da je bilo moje delo, ki je mogoče malo izstopalo iz standardnih principov, pravilno izbrano in je rodilo uspeh. Pomeni tudi priznanje mojim sodelavcem in onkološkemu inštitutu, ki ima strokovni sloves tudi zunaj Slovenije.

Pri zdravljenju raka ste uvedli veliko sprememb. Kako se spominjate procesa njihove uvedbe?

Slediti je treba strokovnim člankom v revijah in potem že vidiš, da je to nova pot naprej in pomeni napredek v stroki. Sem sodijo tudi udeležbe na strokovnih srečanjih, kongresih in seminarjih. To je začetek. Potem navadno, ne vedno, sledijo klinična raziskava oziroma vključevanje v mednarodne klinične raziskave na tem področju, pridobivanje dovoljenj, iskanje sodelavcev in premagovanje birokratskih ovir. Obstaja pa – v medicini morda še toliko bolj zaradi vpletenosti bolnikov – neki strah pred novim. Za to je veliko vzrokov. Prvi je, da bolnikom ne boš škodoval, obenem pa se je treba odreči že poznanim izkušnjam in pridobiti nove.

Področje paliative je razvejeno. Ker se o tem premalo pogovarjamo, nastaja strah pred smrtjo. Premalo pa je zavedanja, da je lahko dostojanstvena in mirna.

Oskrba s paliativno medicino se je zelo razvila in pomeni zahtevno vejo medicine, namenjeno lajšanju teles­nih težav, psihičnih, socialnih in duhovnih stisk ob neozdravljivi kronični bolezni. Tako celostno oskrbo bolnikov z raznovrstno in široko paleto potreb lahko zagotovi samo skupina različnih strokovnjakov, večprofesio­nalni tim, ki ga sestavljajo zdravnik, medicinska sestra, socialni delavec, fizioterapevt in drugi. Paliativna oskrba je individualna. Način oskrbe, sestava tima in strokovna usposobljenost člana tima so prilagojeni stanju bolezni in odločitvam posameznega bolnika. Poteka na različnih strokovnih ravneh, od osnovne paliativne oskrbe, ki jo mora usvojiti vsak zdrav­stveni delavec, specialistične ravni, ki zahteva dodatno znanje, do terciarne paliativne oskrbe z raziskavami in izobraževanjem. Potem so tu še paliativni oddelki v bolnišnicah, mobilne paliativne enote, enota za paliativno oskrbo na domu (družinski zdravnik s patronažno službo) in hospic. Edini oddelek za akutno paliativno oskrbo na terciarni ravni je na onkološkem inštitutu, ki deluje kot most med onkologijo in osnovno paliativno oskrbo. Hospic pa je paliativna enota, namenjena oskrbi bolnikov v zadnjem obdobju življenja. Ampak velikokrat se vse to meče v isti koš, čeprav so med njimi velike razlike.

V paliativni oskrbi se torej ne osredotočate le na obolelega, temveč tudi na njegove bližnje.

Z napredkom paliativne oskrbe staro pojmovanje v medicini ne drži več: ni brezupno bolnega in ni brez­upnega položaja. Vedno je mogoče poiskati učinkovite metode lajšanja. Pomembni klinični veščini pa sta prepoznavanje procesa umiranja in strokovna oskrba umirajočega, ki zagotavlja ustrezno telesno, čustveno in duhovno oskrbo umirajočega in svojcev. V času umiranja so patofiziološke spremembe mnogotere z značilnimi simptomi. V procesu umiranja ločimo mirno in težko pot, cilj oskrbe umirajočega pa je mirna pot. Najprej je seveda treba prepoznati proces umiranja in obvladati simptome. Že tukaj je potrebno strokovno znanje, ki si ga moraš pridobiti.

Ko sem delala na paliativnem oddelku in prišla na klinični oddelek ter povedala, da bolnik umira, sem videla, kako so bili presenečeni. Kako so se spraševali, kako je to mogoče, saj je še prejšnji dan jedel. Toda obstajajo objektivni znaki, laboratorijski in klinični, ki kažejo na nepopravljivo okvaro vitalnih organov. Včasih je težko presoditi, ampak mislim, da je šlo bolje z vsem pridobljenim znanjem. Ko je okvara življenjsko pomembnih organov nepopravljiva, veš, da z ničimer ne moreš pomagati. Ni postopka, ni zdravila, ki bi to preobrnilo. Lahko pa lajšaš simptome, poskrbiš, da bo bolnik pomirjen, da ne bo prestrašen, da boš poklical svojce, da se bodo poslovili, da bodo z njim in ne bo sam. Paliativna oskrba je neprekinjena oskrba do smrti. Začeti se mora čim prej, ko postane bolezen neozdrav­ljiva, v sodelovanju z lečečim zdravnikom.

Čedalje manj časa je za posameznega bolnika. Kako v tem kratkem času najti sočutje zanj? Ustrezna komunikacija je tu najpomembnejša.

Strokovno pravilo pravi, da je treba najprej izvedeti, kaj bolnik že ve in kaj ga še zanima, koliko informacij ima. Potem pa mu pošteno, a preprosto s spoštovanjem do njegovega stanja odgovorimo na vprašanja in pojasnimo dejstva. Čas ... Paliativna oskrba mogoče po tem najbolj odstopa od standardne medicine. Potreben je čas celotnega tima in brez tega ne gre. Žal je prisotna velika kadrovska podhranjenost. Veliko bi dosegli že, če bi vnaprej načrtovali in poskrbeli za dovolj ustrezno izobraženega kadra in za dobro izobraževanje na osnovni ravni.

Pa verjetno tudi s pravilnim ozaveščanjem? To je še posebej pomembno pri uvajanju kanabinoidov v medicinsko zdravljenje.

Da, ampak cilj tukaj še vedno ni dosežen. Pri laični populaciji kanabinoidi še vedno veljajo za čudežno zdravilo, ki te lahko ozdravi samo po sebi. Pa ne samo raka, ampak tudi druge neozdravljive bolezni. In potem se odklanja oziroma izogiba ustreznemu, preizkušenemu zdravljenju, bolniki pa jemljejo vprašljive učinkovine. Mislim, da je največja škoda to, da jih obravnavajo medicinsko neizobraženi ljudje, ki ne poznajo poteka bolezni.

Ali so kanabinoidi učinkoviti? Obstaja že veliko znanstvenih razis­kav, ki dokazujejo zdravilne učinke kanabinoidov pri simptomatskem zdravljenju in zdravljenju osnovne bolezni. V onkologiji so kanabino­idi indicirani za lajšanje simptomov razširjene rakave bolezni, kot dopolnilno zdravljenje klasičnim zdravilom. V predkliničnih in kliničnih raziskavah pa se nakazuje možnost uporabe kanabinoidov kot enega od protitumorskih agensov. Kot vedno, ko uvajaš zdravljenje, moraš oceniti začetno stanje, ugotavljati njegovo učinkovitost, neželene učinke in določiti učinkovit odmerek, ki ga posamezni bolnik potrebuje, saj se ta od bolnika do bolnika zelo razlikuje.

Komunikacija med bolnikom in zdravnikom mora biti zelo dobra, da se lahko ta proces ustrezno spremlja.

Tako je. Komunikacija je strokovna veščina, s svojimi pravili, ki se jih moraš naučiti. Ena od napak pri nas, zdravnikih, je ta, da gremo v informatorje, ne pa v komunikatorje. Mi kar pripovedujemo o bolezni, poteku, podatkih, številkah. To ni namen komunikacije. Komunikacija je spoznavanje bolnika, njegovih želja, stisk, strahov. Cilj je, da ga pravilno usmerjamo pri odločitvah, ki jih sprejema.

Srečevali ste se s težkimi zgodbami. Kako ste se spopadali s tem?

Tukaj bi znova omenila znanje in zavedanje, da znaš pomagati bolnikom. In pa delo v timu, v katerem se breme porazdeli in si člani tima ponujajo medsebojno podporo. Drugače pa sva z možem veliko potovala, med drugim sva prepotovala Indijo, Indonezijo, Brazilijo. Moj mož je biolog, zato smo se veliko ukvarjali z naravo. Imam tudi pet vnukov. Čeprav sem veliko časa posvetila medicini, sem imela zanimivo zasebno življenje.

Kaj bi položili na srce mladim kolegom, da bodo vztrajali in našli motivacijo za uvajanje novih stvari?

Predvsem je treba imeti ustrezno strokovno znanje in spremljati nenehni strokovni napredek ter vedno iskati novo, neprehojeno pot. Seveda po ustreznih strokovnih in etičnih pravilih, ki so zapisana v kliničnih raziskavah. Želim si, da jim tega poguma, zagona ne bi zmanjkalo. To je za mlade težko, tudi zdajšnji proces specializacije lahko pomeni oviro pri uvajanju novih postopkov.

Že pogoji za prostovoljce na onkološkem inštitutu od kandidatov poleg tistih standardnih pogojev, denimo čustvene zrelosti in sposobnosti poslušanja, zahtevajo tudi smisel za humor. Kakšna je njegova vloga v medicini?

To bi uvrstila med glavne teme v medicini. Sama sem zelo nagnjena k humorju in sem velikokrat uporabila šaljive prispodobe, čeprav se v naši stroki ceni resnobnost. Seveda ne smemo biti žaljivi, ampak mislim, da dobronameren humor spodbudno vpliva na medsebojne odnose.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Tehnologija
Tehnologija Elektronsko poslovanje v zdravstvu: kaj še čakamo?

Ali ste se pri zadnjem zdravstvenem pregledu, na katerega vas je napotil delodajalec, tudi vi spraševali, zakaj morate v dobi digitalnih...

Novice
Novice Facebook s FDA o nedovoljeni prodaji opioidov

Tehnološka podjetja se bodo te dni srečala z ameriško agencijo za zdravila (FDA) na t. i. Opioids summit. Cilj srečanja je omejiti...

Tehnologija
Tehnologija »V dobri fizični in kognitivni kondiciji bi živel vsaj do stotega leta«

»Sem izjemno optimističen glede razvoja tehnologije in izjemno pesimističen glede človeške narave,« na vprašanje, koliko pozitivnih...

Klinična praksa
Klinična praksa Za bolnike s KOPB in ACO najbolj usodne kronične respiratorne bolezni

Prekrivanje astme in KOPB (ACO, astma-COPD overlap) se vse bolj prepoznava kot pomembna klinična entiteta, ki je povezana z več...

Klinična praksa
Klinična praksa Z izobraževanjem do manj amputacij, a med zdravniki premalo zanimanja

»Na naš oddelek prihajajo bolniki, za katere bi lahko naredili več, če bi k nam prišli prej. Govorimo o bolnikih s kirurškimi...

Slovenija
Slovenija Rezultati velike metaanalize: antidepresivi so učinkoviti

Velika metaanaliza je potrdila, da je zdravljenje velike depresivne motnje (angl. major depressive disorder, MDD) z antidepresivi...

Klinična praksa
Klinična praksa Podhranjenost je povezana s slabšo prognozo

Pravilna prehranska obravnava zaradi podhranjenosti ogroženih onkoloških bolnikov zmanjša tveganje za zaplete, izboljša odziv na...