Zakaj kljub boljšemu prepoznavanju prihaja do zapoznele diagnoze?

Zakaj kljub boljšemu prepoznavanju prihaja do zapoznele diagnoze?
Zakaj kljub boljšemu prepoznavanju prihaja do zapoznele diagnoze?
  20.02.2018  |  22:00
Čas branja: 5 min
Čeprav se je v zadnjih dveh letih prepoznavanje hidradenitisa suppurative (HS) izboljšalo – bolniki se pogosteje odločijo za pomoč zdravnika, narašča tudi število napotitev k dermatovenerologu –, je treba na bolezen večkrat pomisliti, pravi specialistka dermatovenerologije izr. prof. dr. Mateja Dolenc-Voljč z Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana.

Prizna, da je ob prvem pojavu žarišč težko postaviti diagnozo, saj je eno izmed diagnostičnih meril kroničen in ponavljajoč se potek. Ker se poslabšanja bolezni kažejo z akutnimi bolečimi vnetnimi žarišči, ki spominjajo na bakterijske okužbe kože, kot so folikulitis, furunkel in karbunkel, lahko pride tudi do postavitve napačne diagnoze.

Dermatovenerologinja meni, da je zapoznelost v diagnozi tudi posledica narave bolezni, ki je nihajoče intenzivnosti in se pojavlja na različnih delih telesa. Glavni znaki bolezni so boleči vnetni nodusi ali abscesi, ki jih bolniki opišejo kot »ture«, pri katerih je občasno lahko pridružen občutek tople in pekoče kože, srbenje ali čezmerno potenje in gnojni izcedek. Gre za imunsko pogojeno vnetno bolezen, pri kateri kronični potek lahko spremlja depresija. Da je lahko klinična slika različna na več ravneh in da pomembno vlogo pri ocenjevanju bolezni igra psihosomatsko stanje bolnika, se strinja tudi splošni kirurg Ljupcho Gjorshevski s KO za kirurške okužbe UKC Ljubljana.

Z multidisciplinarno obravnavo do poenotene obravnave bolnikov

Bolezen je anatomsko vezana na folikle terminalnih dlak, pojavlja pa se na predelih kože, kjer so prisotne tudi apokrine žleze: v predelu pazduh, v dimljah, na osramnem, perigenitalnem in perianalnem predelu, v presredku, lahko na mošnji, pri ženskah v predelu kože dojk, redkeje na drugih predelih telesa. »Z njo se srečujemo specialisti različnih strok, poleg dermatovenerologov tudi kirurgi, ginekologi, proktologi, gastroenterologi, infektologi,« razlaga dr. Dolenc-Voljčeva. Pove, da predvsem bolniki s težjim potekom bolezni potrebujejo multidisciplinarno obravnavo. Zato so v UKC Ljubljana lani ustanovili delovno skupino specialistov, ki (za zdaj) vključuje specialiste dermatovenerologe, dva kirurga za zdravljenje kirurških okužb, specialista ginekologije, infektologije in gastroenterologije. »Namen multidisciplinarnega tima je vzpostaviti sodelovanje specialistov različnih strok, poenotiti obravnavo bolnikov v skladu s priporočenimi smernicami, v primeru težjih bolnikov pa sklic skupnega konzilija za dogovor o nadaljnjem zdravljenju,« pojasni.

HS tudi med bolniki s Crohnovo boleznijo

Da se HS pojavlja tudi pri manjšem odstotku bolnikov s Crohnovo boleznijo, pritrjuje gastroenterolog prim. izr. prof. Ivan Ferkolj s KO za gastroenterologijo UKC Ljubljana. Razloži, da sta obe bolezni imunsko pogojeni s pomembno vlogo limfocitov T in da je diferencialna diagnostika pogosto zelo težka, še posebej na začetku bolezni. »Ob sumu na HS vsakega bolnika napotimo k specialistu dermatovenerologije, ki bolnika pogleda pod hitro, saj je interdisciplinarno sodelovanje odlično,« je odločen.

Uspešnost zdravljenja odvisna tudi od ukrepov bolnika

Med akutnimi poslabšanji, ki se pojavljajo vsaj dvakrat v pol leta, se na tipičnih predelih telesa pojavijo boleča lokalizirana vnetna žarišča velikosti od enega do dva centimetra ali večja. Koža je pordela in na otip toplejša. V nekaj dneh se lahko pojavi gnojni izcedek. Včasih žarišča spontano minejo, pojasnjuje dr. Dolenc-Voljčeva. Posledice predhodnih vnetnih žarišč so vidne tudi med remisijami, najpogosteje kot atrofične ali hipertrofične brazgotine.

Cilj zdravljenja je zmanjšati vnetno aktivnost bolezni, kar čim bolj preprečiti pojavljanje novih žarišč, zmanjšati bolečino in izboljšati kakovost bolnikovega življenja. »Želimo preprečiti napredovanje bolezni in trajne brazgotinske poškodbe kože. Tega cilja ne moremo doseči, če bolnikom hkrati ne damo informacij o bolezni in potrebnih ukrepih, ki pomagajo izboljšati potek bolezni, kot sta normalizacija telesne teže in opustitev kajenja,« opozarja.

Zdravljenje odvisno od stadija in aktivnosti bolezni

Bolezen se glede na število vnetnih žarišč in obsežnost prizadete kože razdeli v tri klinične stadije: Hurley I., II., III. V prvem stadiju so prisotni posamezni ali številni nodusi in/ali abscesi na enem ali več predelih kože. Za drugi stadij so značilni ponavljajoči se nodusi in/ali abscesi, fistule, vnetni izcedek in brazgotine ob še prisotnih predelih zdrave kože. V tretjem stadiju je prisotna obsežna prizadetost obolelega predela z akutnimi vnetnimi žarišči in kroničnimi poškodbami kože, opiše dr. Dolenc-Voljčeva.

Pri bolnikih se poleg stadija ocenjuje tudi vnetna aktivnost bolezni, ki je lahko minimalna, blaga, zmerna, težka ali zelo težka. Zdravljenje se prilagodi stadiju in vnetni aktivnosti bolezni, individualnim posebnostim bolnika in morebitnim pridruženim boleznim, potrdita dermatovenerologinja in splošni kirurg. »Izbiramo med lokalnim zdravljenjem z antibiotiki in antiseptiki, sistemskim zdravljenjem z izbranimi antibiotiki, retinoidi ali z biološkim zdravilom in med kirurškim zdravljenjem,« pravi dr. Dolenc-Voljčeva. Številni bolniki potrebujejo kombinirano konservativno in kirurško zdravljenje, dodaja.

Sodobna oblika zdravljenja

Bolniki v Sloveniji so zdravljeni v skladu z evropskimi priporočili. »Za HS je trenutno uradno registrirano le eno biološko zdravilo adalimumab, s katerim smo bolnike na naši kliniki začeli zdraviti leta 2016. Pomeni pridobitev za bolnike z zmerno ali težko obliko bolezni, ki niso zadovoljivo odgovorili na druge oblike zdravljenja,« pravi dermatovenerologinja. Dr. Ferkolj pove, da so lani na KO za gastroenterologijo z zdravilom adalimumab uspešno zdravili dve bolnici s težko potekajočo Crohnovo boleznijo in spremljajočo HS. Potekajo klinične študije tudi z drugimi biološkimi zdravili, tako da prihodnost obeta nova učinkovita zdravila za bolnike s težjim potekom bolezni, dodaja dr. Dolenc-Voljčeva.

Kdaj je potrebna kirurška obravnava?

Kirurška terapija se lahko uporablja neodvisno od stadija bolezni, odgovarja Gjorshevski. »Konservativna (medikamentozna) terapija je namenjena zdravljenju prvega in drugega stadija bolezni, če ne gre za agresivni fenotip ali akutno poslabšanje. Tretjega stadija pa ni mogoče zdraviti in nadzorovati brez kombinirane terapije, ki se vsekakor lahko uporablja tudi v prvih dveh stadijih,« potrdi.

Zlato pravilo kirurške terapije pri zdravljenju HS je, da se morajo odstraniti oziroma ekscidirati vse tipične patomorfološke spremembe HS. Kirurški pristop je radikalen, kar pomeni odstranitev sprememb v celoti ne glede na to, ali gre za lokalni nodus ali celotno regijo. V nasprotnem primeru je verjetnost recidiva velika, opozarja kirurg.

Razkritje: Članek je omogočilo podjetje AbbVie, ki pa ni posegalo v vsebino.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Klinična praksa
Klinična praksa Zmagovalna dobra praksa 2018: svetla izjema, ki bi morala biti pravilo – pogovorimo se o minljivosti

Letošnji zmagovalec natečaja Dobra praksa je izjemna ekipa, ki jo sestavljajo zaposleni v Domu starejših Logatec in ZD Logatec. V...

Klinična praksa
Klinična praksa Fizioterapija lahko veliko pomaga pri duševnem zdravju

Glavno načelo fizioterapije, da gibanje zagotavlja funkcionalno zdravje, se ne nanaša le na boljše telesne zmogljivosti, ki jih poskuša...

Medicina in družba
Medicina in družba Predstavlja se Slovensko društvo za psihoterapijo psihoz

Specialistka psihiatrije Marjeta Blinc Pesek je prva v Sloveniji organizirala strokovnjake s področja psihiatrije in ustanovila Slovensko...

Novice
Novice Potencial novega proteina pri zgodnjem ugotavljanju raka debelega črevesa

Na kliniki univerze Johns Hopkins iščejo krvne biooznačevalce, ki bi še izboljšali zgodnjo diagnostiko raka debelega črevesa....