Zmagovalna dobra praksa 2018: svetla izjema, ki bi morala biti pravilo – pogovorimo se o minljivosti

Zmagovalna dobra praksa 2018: svetla izjema, ki bi morala biti pravilo – pogovorimo se o minljivosti
Zmagovalna dobra praksa 2018: svetla izjema, ki bi morala biti pravilo – pogovorimo se o minljivosti
  05.02.2019  |  11:23
Čas branja: 4 min
Letošnji zmagovalec natečaja Dobra praksa je izjemna ekipa, ki jo sestavljajo zaposleni v Domu starejših Logatec in ZD Logatec. V delovanje zdravstvene nege in medicinske oskrbe so sistemsko vključili paliativno oskrbo, kar je prej izjema kot pravilo v 111 domovih starejših v Republiki Sloveniji, kjer živi približno 17 tisoč ljudi (to je štiri odstotke starejših od 65 let).

Z načinom delovanja ekipa v delo strokovnega osebja v Domu starejših Logatec prinaša vsebine, ki neposredno odgovarjajo na želje in potrebe stanovalcev in njihovih družinskih članov. Praksa je izjemna po vsebini, ker se loteva vprašanj, povezanih z minljivostjo in končnostjo našega življenja, in se dotika tistih vprašanj, ki so v marsikaterem – sploh zdravstvenoterapevtskem – okolju še vedno tabu za zdravstvene delavce, redkokdaj pa za starostnika z neozdravljivo boleznijo, pri katerem so postopki zdravljenja izčrpani.

Odgovarjajo na neodgovorjena in nedorečena vprašanja

Življenje in delo v domu starejših sta na prvi pogled preprosti – stanovalci so starostniki s pridruženimi boleznimi, pogosto dementni in odvisni od pomoči, ki jim jo osebje pri osnovnih življenjskih aktivnostih tudi nudi. Tukaj se lahko skrb zanje konča. Pomembna vprašanja, ki se skoraj neizogibno pojavijo pri večini stanovalcev in njihovih svojcih – glede lajšanja simptomov, kot sta bolečina in težko dihanje, odhodov v bolnišnico na intenzivno zdravljenje, jemanja množice zdravil, osebnih ciljev –, prepogosto ostanejo neodgovorjena ali nedorečena. V skrbi za stanovalce se je kazala pomanjkljiva in nedorečena obravnava pogostih stanj, s katerimi se je srečevalo zdravstvenonegovalno osebje, pa tudi zdravnik, fizioterapevt, delovni terapevt in socialna služba. Ob poslabšanjih zdravstvenega stanja so bili bolniki večinoma napoteni v bolnišnico, medicinska obravnava je bila usmerjena v diagnostike in pogosto agresivno zdravljenje. Ob pomanjkljivem vnosu hrane so bile vstavljene sonde, pogovori o željah in odločitvah so bili naključni, smrt in umiranje sta bila tabu, v terminalni fazi je bil pristop bolj »po občutku«, neželeni simptomi se niso obravnavali z vsemi razpoložljivimi metodami in učinkovitimi odmerki zdravil. Svojci so podatke o bolniku pridobivali večinoma v ambulanti in pri zdravniku.

Zavedanje, da smrt in umiranje nista napaka, da terminalna faza življenja ne pomeni, da smo odpovedali kot zdravniki in zdravstveni delavci, in da je smrt pravzaprav normalen pojav, je bilo eno izmed glavnih pogojev za sprejemanje paliativne oskrbe (PO). Inovativnost načel PO je v vnaprejšnjem načrtovanju oskrbe posameznika, pri kateri sodeluje sam ali njegov skrbnik in ki obravnava blaženje motečih simptomov, ustrezno skrb in nego ob koncu življenja, vključevanje družinskih članov v vse ravni oskrbe, načrt glede diagnostičnih in terapevtskih postopkov, odhodov v bolnišnico ob poslabšanjih stanja kot tudi želje glede duhovne oskrbe. PO lahko rešuje večino etičnih, strokovnih, terapevtskih in negovalnih dilem, ki se pojavijo pri zaposlenih v domu, domskih zdravnikih, urgentnih ekipah, stanovalcih in njihovih bližnjih.

Osnova paliativne oskrbe je družinski sestanek

Sestavni del PO je družinski sestanek, kjer se je multidisciplinarna obravnava izkazala kot izrazito pozitivna: bolnika smo sposobni pogledati z vseh zornih kotov, vključno z odnosi, v katere je vpet. Zdravnik osvetli poglavitne zdravstvene težave in predstavi verjetno prognozo, zdravljenje, zdravila in razjasni morebitna vprašanja. Delovni terapevt opiše zmogljivost v dnevnih aktivnostih in prisluhne morebitnim željam: fizioterapevt razjasni vprašanja glede možnosti gibanja, pripomočkov, oviranosti, možnosti za ohranjanje gibljivosti, mišične mase in ravnotežja. Medicinska sestra oziroma zdravstveni tehnik in vodja tima se posvetita vprašanjem nege in prehrane, socialna delavka pa potrebam, ki so finančne, upravne, družabne in duhovne narave. Na takšnem družinskem sestanku je lahko tudi več kot deset udeležencev.

Timska obravnava pripomore k občutno boljši oskrbi stanovalca, po drugi strani pa posameznike razbremenjuje težkih odločitev. Breme težkih vprašanj in odgovorov se porazdeli med vse navzoče, ne nosi ga samo zdravnik ali bolnik. Neformalni zapisek družinskega sestanka postane sestavni del zdravstvene dokumentacije in tako osebju, dežurnemu zdravniku pa tudi specialistom v bolnišnici pomaga pri pravih odločitvah pri posameznem pacientu.

Uspešnost prakse

Pet let po vpeljavi PO v DS Logatec so opravili 144 družinskih sestankov. Ekipa pravi, da vsi poklicani na njih sodelujejo z veseljem, čeprav so teme, o katerih teče beseda, zelo težke. Le redko se zgodi, da se posamezni stanovalci vabilu ne odzovejo. Presenetljivo je, koliko njihovih bolnikov ima izdelana pričakovanja o preostanku življenja in ciljih glede zdravstvenega stanja in počutja ter s kakšno odločenostjo in mirnostjo so o tem pripravljeni spregovoriti. Stanovalci in njihovi bližnji so zadovoljni, ker niso pozabljeni in ker vedo, da je skrb zaposlenih aktivno usmerjena v njihove želje in potrebe. Če se oskrba ne odvija po načrtih in pričakovanjih, je praksa odprte komunikacije tista, ki pomaga reševati zaplete.

Zaposleni imajo pri svojem delu manj dilem in več orodij za lajšanje neželenih simptomov. Zaradi poznavanja želja in potreb je pogovor s stanovalci in svojci pristnejši, pogosto manj obremenjujoč. S prakso se razvijajo izkušnje, z nenehnim izobraževanjem tudi znanje. Z rednim anketiranjem svojcev in zaposlenih pa pridobijo pomembne informacije, ki so osnova za nadaljnje delo.

Praksa je etična in ekonomična

Vnaprejšnje načrtovanje zdravstvene oskrbe upošteva pacientovo avtonomijo – vsaka oseba ima pravico, da sprejme ali zavrne katerokoli zdravljenje, po tem, ko je bila z njim seznanjena. Pomemben je tudi vidik neškodovanja in dobrobiti za bolnika, ki ga prinašajo odločitve za določene postopke zdravljenja ali proti njim. Četrto etično načelo je načelo pravičnosti, ki zadeva pravično porazdelitev sredstev, nediskriminatornost in univerzalen dostop do zdravstvenih storitev.

Z upoštevanjem želja in potreb bolnikov pa se je zmanjšalo tudi število predpisanih zdravil, saj stalno preverjajo indikacije za posamezne učinkovine. Z izbirami proti bolnišničnemu zdravljenju za vsako ceno se precej zmanjša verjetnost za prediagnosticiranje, ki postaja tudi v evropski medicini vse večja težava, pa tudi za zdravljenje stanj, ki ne prinašajo koristi oziroma ne izboljšujejo kakovosti življenja stanovalca. Prav tako se zmanjša število okuženih z večkrat odpornimi bakterijami.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Klinična praksa
Klinična praksa (intervju) Pacientom je treba povedati resnico. Brez olepševanja

Klinik in večni raziskovalec se je uradno, kar malo prisilno, priznava, upokojil pred dobrimi štirimi leti. A kar si, ostaneš. Še vedno...

Razno
Razno Zobozdravnik, ki je na vrhu sveta spet našel užitek v delovni rutini

Zobozdravnik Tomaž Rotar ima v Radovljici dve ločeni ordinaciji, koncesionarsko in samoplačniško. Poročen je z zdravnico, ima dve...

Novice
Novice Kako se rakava celica znajde, ko ji zmanjka prostora za rast

Ameriški raziskovalci so odkrili sinhrono delovanje med aktivnostjo proteinov v celičnem ogrodju in aktivacijo onkogenega signaliziranja...

Klinična praksa
Klinična praksa O nacionalnem načrtu in registru bi se lahko pogovarjali že aprila

Da pred začetkom zdravljenja z drago in na več ravneh zahtevno gensko terapijo nujno potrebujemo dobro osnovo, so se na okrogli mizi o...