Komentar

Pa saj vendar nima nič na sebi!

Pa saj vendar nima nič na sebi!
Pa saj vendar nima nič na sebi!
  25.04.2019  |  22:00
Čas branja: 5 min
»Pa saj vendar cesar nima nič na sebi,« te dni govori peščica prebivalstva, večina pa še vedno molči. Je možno, da verjamejo v nova oblačila, o katerih govori oblast? Jim je vseeno? Ali pa samo preračunljivo čakajo? Ali bolniki res verjamejo, da smo za dolge čakalne dobe krivi zdravniki? Zakaj nihče ne povzdigne glasu, ker se mu lažno obljubljajo vse pravice, ko jih potrebuje, pa do njih ne more drugače kot za dodatno plačilo?

Nekateri zdravniki že 20 let opozarjamo na potrebne spremembe zdravstvenega sistema, ki morajo biti korenite, ne pa površinske. Namesto tega se ves čas krpa streha, hiša pa se počasi ruši. Ob številnih napovedih odpovedi delovnega razmerja so se temelji nevarno zamajali, kljub temu pa vlada ne ukrepa, saj hiša še stoji, čeprav se vse maje. Lahko da ima bolj donosne načrte z zemljiščem, na katerem stoji hiša?

Ne javno, državno zdravstvo

Politika poskuša prikazati naš odpor, kot da nam ni mar za bolnike. V resnici pa je ravno nasprotno. Politiki ni mar za bolnike. Zdravniki prav zato, ker nam je mar zanje, pritiskamo na odločevalce, da že končno nekaj ukrenejo. Pa tudi zase nam ni vseeno, saj ne dovolimo, da bi zaradi dolgotrajnih čezmernih obremenitev resno zboleli in umrli, kot se je to že zgodilo številnim kolegom.

V vse bolj državnem, in ne javnem zdrav­stvu, kot se je izrazil kolega Krištof Zevnik na nedavni tribuni Zdravniške zbornice Slovenije, pa ne gre za bolnike, še manj za zdravnike. Gre za denar, ki po številnih kanalih odteka iz zdravstva. Zato smo tudi koncesionarji, sicer del javnega zdravstva, velik trn v peti kovalcev dobička iz zdrav­stva. Del denarja iz javnega zdravstva, ki ga za svoje delovanje dobijo koncesionarji, je zanje za vedno izgubljen. Kajti med koncesionarji ni korupcije, ni javnih naročil, ni nabiranja nepotrebnega kadra, kar vse omogoča odtekanje javnega denarja.

Nespoštovanje dogovorov

Aprila 2017 so bili z aneksom h kolektivni pogodbi sprejeti strokovni standardi in normativi, ki predvidevajo 1.200 opredeljenih bolnikov oziroma 1.500 količnikov, kjer se upošteva starostna sestava bolnikov. Ta razbremenitev naj bi se postopno dosegla tako, da bi se vsako leto zmanjšala glavarina za pet odstotkov, kar v letu 2019 znaša 1.895 količnikov. Politika se je ta že sprejet aneks odločila ignorirati in je sprejela nov aneks, ki zavezuje zdravnike sprejemati nove bolnike, dokler ne dosežejo 110 odstotkov regijskega povprečja, kar pomeni še večje obremenitve, posebno v regijah s premalo zdravniki.

Sistemski nered

Preobremenjenost pa ni edina težava sedanjega državnega zdrav­stva. Gre predvsem za splošni nered, v katerem je možnost napak velikanska. Zato trdim, da je državni sistem nevaren tako za bolnika kot za zdravnika.

K neredu pripomorejo nerazumno dolge čakalne dobe, zaradi katerih administrativno določene stopnje nujnosti v eni od pisarn ministrstva za zdravje, daleč od realnosti, ne delujejo in samo komplicirajo delo.

Bolnikom država neodgovorno in nepošteno obljublja neomejene pravice, nefunkcionalni sistem pa jim ne zagotavlja več niti najbolj potrebnih pravic. Na eni strani dobivajo plenice, potne stroške, prevoze, ne morejo pa dobiti operacije kolka v mesecu dni, in to kljub hudim bolečinam. Če si želijo lajšati težave s fizioterapijo, morajo nanjo za kronične zadeve, kot je obraba kolka, čakati šest mesecev.

Začarani krog

Čakajoči na pregled ali operacijo koristijo bolniški stalež, jemljejo analgetike, zaradi česar pridelajo še težave z želodcem, dobijo dodatna zdravila, počutijo se vse slabše, pridruži se še depresija … Do psihologa v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja ne morejo, za psihiatra je čakalna doba več mesecev, ko pa pridejo na vrsto, dobijo dodatna zdravila. In z njimi tudi dodatne težave. Vse to viša stroške in vrača bolnike na primarno raven k osebnemu zdravniku, ki je še edini dostopen. Zaradi tega nedelujočega sistema smo čedalje bolj obremenjeni!

Posledično na primarni ravni ni dovolj časa za obravnavo bolnika, zato se več napotuje na sekundarno raven. Ker ni časa niti na sekundarni ravni, pacienta delno obdelajo in ga vrnejo na primarno raven z navodili za dodatne napotitve, preiskave, dodatno terapijo ... Bolniki povedo, da jih sploh ne poslušajo, da ne dobijo ustreznih pojasnil, samo »pojdite k svojemu zdravniku«. In začarani krog je sklenjen. Edini dosedanji poskus države, da bi »rešila« težavo, je skrajševanje časa za pregled bolnika in zahteva po povečanem številu bolnikov na zdravnika, kar začaranega kroga vsekakor ne prekine.

Neučinkovit informacijski sistem

K neredu pripomore tudi neučinkovit informacijski sistem na državni ravni. Projekt eZdravje, za katerega se je porabilo 160 milijonov evrov, je bil brez dvoma koristen za številne soudeležence pri ustvarjanju, praktične koristi za uporabnike pa ni. V ambulantah se uporabljajo računalniški programi po meri ZZZS, in ne po meri uporabnika, zdravnika, kar tudi podaljša čas obravnave bolnika. »Zdravnica je ves čas pregleda buljila samo v zaslon računalnika, ne da bi za trenutek pogledala očeta ali mene. Čeprav je vedela, da nasproti sedi njen kolega,« mi je svojo izkušnjo na terciarni ravni zaupal kolega, ki je na pregled spremljal svojega očeta.

Rešitve?

Pametni in dobri zdravniki bežijo iz sistema. Tisti, ki lahko. Vlada pa misli, da bo z več zdravniki rešila težave v istem sistemu? Da, če misli, da bo uvozila dovolj butaste in nesposobne, ki jim bo ta sistem varno zatočišče. Njihovo »reševanje« je nalivanje vode v počen vrč, tako kot je tudi vsaka dodatna pošiljka denarja v obstoječi sistem. Ta denar namreč takoj odteče po utečenih kanalih. Rešitev je sprememba zapletenega sistema s številnimi pravili, ki ne upoštevajo zdrave pameti.

V prvi vrsti je treba spremeniti področje obveznega zdrav­stvenega zavarovanja, kjer je treba definirati pravice, ki jih lahko država zagotovi s količino zdravnikov in denarja, ki sta trenutno na voljo. Tako bi takoj odpravili čakalne dobe.

Iz zdravstvene blagajne je treba izvzeti socialne pravice, kar bo hkrati zmanjšalo naval v ambulante.

Odpraviti je treba koncesije in dopustiti svobodno delo zdravnikov, kar pomeni tudi izstop iz plačnega sistema javnih uslužbencev. Zdravnik bi lahko svobodno odločal, kako bo delal v javnem zdravstvu: kot zaposlen v javnem zavodu ali pri zasebniku, po pogodbi z javnim zavodom oziroma zasebnikom ali samostojno s pogodbo z ZZZS.

Izenačiti je treba naše zdravnike, ki delujejo zunaj sistema, s preostalimi evropskimi zdravniki, kar za bolnika pomeni povračilo stroškov pregleda, če ga bolnik opravi pri takem ponudniku. To lahko pomembno skrajša čakalne dobe.

Plačevanje v pavšalu izvajalcem na primarni ravni je treba zamenjati s plačevanjem po storitvah, kot to že ima sekundarna raven. Vse to bi stimuliralo zdravnike, da ostanejo doma in ne odhajajo v tujino, ter vzpostavilo zdravo konkurenco, kar je pogoj za kakovost.

Zakaj izstopam iz državnega zdravstva?

Odločila sem se, da ne podpišem nove pogodbe z ZZZS, potem ko mi je stara 31. marca 2019 potekla. Rada bi poudarila, da ne gre za vračanje koncesije, ki mi jo je kot izvajalcu v primarnem zdravstvenem varstvu po pogodbi podelila občina. Z zavrnitvijo podpisa pogodbe z ZZZS zgolj zavračam delo pod pritiskom diktature ZZZS, ki je poleg nesposobne politike glavni krivec za nered v zdravstvenem sistemu. Drugačne možnosti za delo v javnem zdravstvu, kot je pogodba z ZZZS, trenutno ni, zato moja zavrnitev posledično pomeni izstop iz javnega zdravstva in izgubo koncesije. Zakaj sem se tako odločila?

  • Ker želim dobro delati, kot sem se učila med študijem in specializacijo iz družinske medicine,
  • ker želim uporabljati svoje bogate izkušnje v 28 letih dela,
  • ker ne želim sodelovati pri državni goljufiji plačnikov obveznega zdravstvenega zavarovanja,
  • ker ne dovolim, da me država obravnava kot delavca za tekočim trakom,
  • in ker ne želim zboleti, posebno ne v tem zdravstvenem sistemu.

Zdravniki smo začeli pot sprememb, nadaljevati jo morajo bolniki.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
S kavča na tekmo: kako naj pretečem desetko in polmaraton?

Nasveti iz prve roke, od tekaškega trenerja in legende ter podjetnice in gospodarstvenika, ki ne najdeta izgovora, zakaj ne bi tekla. Brez...

Klinična praksa
Klinična praksa (intervju) Družinsko medicino moramo narediti prijetno za mlade

Delo družinskih zdravnikov je vsako leto težje, zahteve pacientov in stroke se povečujejo, obremenjeni so z administracijo, ki vzame...

Klinična praksa
Klinična praksa Zboli človek, ne telo ali psiha. Zdravniki, raziščimo obe vrsti težav

»Ločevanje na telesne in psihične bolezni je preživeto. Vsaj v celostnem razmišljanju ob bolniku ju moramo znati videti skupaj in v...

Medicina in družba
Medicina in družba Umetna inteligenca interpretira rezultate krvnih preiskav

Slovenski zdravniki že imajo možnost uporabiti znanje algoritma strojnega učenja, ki ga je razvilo švicarsko podjetje s slovenskimi...

Novice
Novice Varnejše zmanjšanje tveganja bolnišničnih okužb z naravnimi biocidi

Zanimivo raziskovalno izhodišče si je zastavila dijakinja II. gimnazije Maribor Ana Brence, ki je protimikrobno učinkovitost triklosana...