Mojci v spomin

Mojci v spomin
Mojci v spomin
  03.06.2019  |  16:51
Čas branja: 2 min
Kup mesa in kosti, nekaj litrov rdeče krvi. V možganih sivina in belina, se tu skriva človeka veličina? Tam, kjer za roke je praznina, tam se bistvo skriva.

Ljudje smo si ob rojstvu bolj ali manj podobni. Podobno veliki in težki, spuščamo podobne glasove in se z jokom ter smehom odzivamo na različne dražljaje. Nato rastemo, se telesno in duševno razvijamo, pridobivamo znanje in izkušnje. Vedno bolj postajamo aktivni člani družbe, ki jo tudi sooblikujemo. Nekateri imamo to srečo, da na osnovi pridobljenega znanja in izkušenj ter trdega dela vplivamo na življenje drugih ljudi v pozitivnem smislu. Nekateri pa iz te ugledne skupine ljudi izstopajo z znanjem, empatijo, toplo besedo, nasmehom, odkrito mislijo, s stiskom roke, s pogledom.

Mojca Senčar je bila in bo ostala meni draga oseba. Oseba, ki jo globoko spoštujem in cenim zaradi njenih dejanj, dobrih del, spodbudnih besed, iskrenih misli, ki jih je vsakodnevno oblikovala v prekrasni, raznobarvni mozaik. Nekateri so videli zgolj koščke, drugi smo videli celotno podobo, prekrasno in velikansko, veličastno in brezčasno umetnino. Žal na svetu ni muzeja, ki bi jo lahko trajno shranil in postavil na ogled obiskovalcem. Pa vendar nas je mnogo, ki smo to podobo videli, si jo za vedno zapomnili in vtisnili v spomin. To ni podoba, sestavljena iz barv in različnih materialov, temveč iz dejanj. Zato ta umetnina nima cene, nima denarne enote, kot je nima nasmeh, kot je nima stisk roke, kot je nima pogled, v katerem razbereš empatijo, sočutje in upanje.

Čeprav se morda sliši neumno, a če gledam s stališča zdravnika, je imela Mojca veliko prednost. Izkušnja z najtežjo boleznijo daje zdravniku še posebno moč, moč razumevanja prav vseh, tudi najbolj skritih vprašanj naših bolnikov. To je neprecenljiva izkušnja, znanje, ki nadgradi vsa teoretična in praktična znanja stroke. Morda so zato najboljši zdravniki lahko zgolj tisti s svojo lastno izkušnjo bolezni.

Mojco sem vedno rad srečal. Za razliko od številnih znancev se je srečanje vedno začelo in končalo z objemom. Z vsakega srečanja, čeprav so bila to večinoma strokovna srečanja s predavanji, sem odšel bogatejši in vedno sem na poti domov razmišljal o Mojci Senčar, njenem pozitivnim odnosu do življenja kljub težki bolezni, njeni iskrenosti, neposrednosti, borbenosti, njeni življenjski energiji, sijaju, ki je žarel v očeh. Bila je najboljši moderator in lahko je postavila vprašanje, ki ga ni postavil še nihče, lahko je zaključila s komentarjem, ki ga ni izrekel še nihče.

Nazadnje sva se srečala v Portorožu. Med njenimi bolnicami, njenimi prijateljicami, njenimi somišljenicami, v okviru EuropeDonne. Stoječe ovacije polne dvorane so povedale vse.

Mojce telesno ni več med nami. Žalosten sem, ker je njen mozaik končan. Kljub temu pa Mojca obstaja v številnih srcih in glavah ljudi kot odsev prekrasne življenjske zgodbe, ki jo zmore le malokdo.

Hvala ti, Mojca, za vse, kar si dala ljudem. Tvoja veličina je neizmerljiva, tvoja umetnina unikat.

Prof. dr. Uroš G. Ahčan je specialist plastične, rekonstukcijske in estetske kirurgije ter član uredniškega sveta Medicine danes.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Medicina in družba
Medicina in družba (intervju) Vodil sem raport in vsi so gledali v tla

Dr. Tomislav Klokočovnik po 35 letih dela v UKC razmišlja o čudnem prekletstvu, ki ga lahko prinese popolna predanost svojemu...

Novice
Novice Epigenetske spremembe pokaže že ena sama neprespana noč

Poleg hormonskih neravnovesij so v ozadju porušenega spalnega ritma tudi cirkadiano uravnavani encimi in epigenetske spremembe....

Novice
Novice Je lahko metformin najuspešnejši za dolgoročni nadzor teže?

Metformin je učinkovitejši dolgoročno in v starejši populaciji, je pokazala poznejša (post hoc) analiza podatkov programa Diabetes...